moj svet

11.04.2008

Očka na porodniški

Zapisano pod: moje misli, sončece — polnaglava @ 20:36

baby-1.jpgnapisano 26. 2. 2008 

Danes pišem post tik pred odhodom v službo. Misli so pomešane, moje torej, take, kot sem jih vajena, hehe. A če jih ne dam ven takoj, me bodo mučile ves dan. Torej:

Proti koncu porodniške (dopust za nego in varstvo otroka) sem dobila ponudbo za službo, ki je preprosto nisem mogla zavrniti. Pa ne zaradi hudih denarjev, zgolj zaradi dejstva, da bi bila sicer v roku dveh mesecev brezposelna. In ker delam v šolstvu, bi na novo službo lahko upala šele septembra. Delo je popoldansko, dejansko bi Sončece “zapustila” za cca. 5 ur na dan.

In sem se kar na hitro odločila. Ljubega J sem dobesedno postavila pred dejstvo, da konec februarja za dva meseca prevzame porodniško. Lahko si mislite, da se ni nič upiral. Tudi on dobro ve, da bo z otrokom sam samo popoldne, v času, ko sta se tudi sicer veliko crkljala in skupaj lenarila. Niti malo me ni skrbelo, da jima ne bi šlo dobro ali da bi Sončece vseeno preveč pogrešalo mamo in jokalo ves popoldan.

Prvi delovni dan se je zaključil in zanimalo me je, kako sta se imela.
Vse okej, ampak, ko je pa ta otrok lačen, je pa histerija in cel hudič!!! AJA?! In sem seveda prišla na svoj račun, vse, česar zadnjih devet mesecev ni videl ali se mu ni zdelo tako zelo pomembno, se je začelo pred njim razkrivati kot razodetje. Malo mi je udarila ven hudobija, malo tiste sladke privoščljivosti, vse skupaj pa je bilo seveda obliž na ranico zaradi službe. In kaj je bilo s to hrano?

Preden sem odšla, sem mu povedala, kje je kaj, kdaj otrok je, kdaj je dobro iti na sprehod, kaj vse ima v torbi, ki naj jo ima vedno s sabo… In moj ljubi si je napisal na listek: “okoli 11h sadna kašica, okoli 2h mesno-zelenjavna. Med obroki cca. 3 ure.”

In Sončece je na sprehodu zaspalo. In je prespalo “uro za sadno kašico” in se zbudilo okoli 12.30. Seveda na smrt lačno. Onadva pa šele na pol poti domov. In v torbi samo sadna kašica!!!! Ta je bila na vrsti pred uro in pol! Zdaj je čas za zelenjavo!!!

In je revež norel proti domu, vmes poslušal neutolažljivo dretje ubogega lačnega otročička in tudi sam najbrž skoraj znorel… Kdo bi si vendar mislil, da v taki situaciji otrok lahko za kosilo poje tudi sadje ali pa samo tista dva piškotka, ki sta vedno v torbi za vsak slučaj. Red mora bit!

Medtem sem jaz “plavala” v službi. In priznam, da mi je bilo kar v zadoščenje videti, da sem vseeno pogrešljiva. Hkrati pa sem uspela dojeti tudi drugo stran “očeta na porodniški” – čez nekaj dni me ne bo več spraševal, v katerem predalu so nogavice, ko bom morala oditi kam za več dni, bom vedela, da zna skuhati otroku kosilo in poskrbeti, da je vse v redu. To je pa tudi veliko vredno.

  • Share/Bookmark

Brez komentarjev »

Še brez komentarjev.

RSS vir za komentarje na objavo. Trackback URI

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !

Blog moj svet | Zagotavlja SiOL | O Sistemu | Tema: Framefake