moj svet

11.04.2008

Očka na porodniški, 2.

Zapisano pod: moje misli, sončece — polnaglava @ 22:08

baby-3.jpg

napisano  3. 3. 2008 

Ker sem si prejšnji teden dovolila veselje in se naslajala ob težavicah, na katereje naletel moj ljubi J, je prav, da ga danes malo pohvalim. Ker je res frajer in je kar pogumno zaplaval in mu gre, moram priznati, kar dobro. Nekaterih stvari pa prav ne gre pričakovati od moškega (in jih tudi ne). 

Tako sta šla torej danes po nakupih. Plenice, »nadaljevalne« žlice, igrače, dude, kašice in take reči, da ne bo pomote. In nabavila vse, brez napake. V HM pa še vseeno noče, pravi, da nekaj moškosti naj mu pa tudi ostane. Meni je prav. Še posebno po tem, ko je v soboto s Sončecem sam sedel pri zdravniku in se tudi vse zmenil, medtem ko sem jaz vsa v krčih sedela v čakalnici za odrasle. Je že tako, da sem bila eno leto praktično v izolaciji, saj je vsak, ki je prejšnji dan dvakrat kihnil ali sumljivo zakašljal, odpovedal svoj obisk. In tako sem povsem nepripravljena v ponedeljek vstopila v leglo bakterij, virusov, zajedalčkov in takih žverc, v osnovno šolo, natančneje v prvi razred. In potem je tisto, kar je v ponedeljek izgledalo kot nedolžen prehlad, v petek dobilo vse razsežnosti sinuzitisa s temperaturo, ki ni napovedovala prijetnega petkovega delavnika.

Kakšno uro pred službo sem imela dobrih 38°C in to ni ravno počutje za med dvajset (sicer prav prijetnih) nadebudnežev. Ni milosti. Ampak ker sem v ponedeljek šele začela, si preprosto nisem upala poklicati, da me ne bo. Ja, saj vem… 

Misel na službo mi je precej omililo dejstvo, da se mojima dragima doma godi prav lepo in da Sončece ne bo prav nič jokalo, ko bo mama spet zaprla vrata za sabo. Celo pomaha mi in se zraven prav veselo smeji. Najbrž gresta vsak dan na tortice ali kaj podobnega… 

Služba, torej… Naivna kot že dolgo ne sem torej priracala v šolo, nekako odpikala tiste štiri ure, otrokom celo nadvse doživeto prebrala pravljico in se nekako delala, da sem okej. Vmes pojedla 300 Lekadolov. Dočakala odrešilni zvonec, tekla domov v posteljo, vso noč sebi in Sončecu zbijala hudobnih 39°C in več in potem sobotno dopoldne preživela v zdravstvenem domu. Predvsem v upanju, da bom v ponedeljek usposobljena za delo. 

In sem bila. In doživela hladen tuš. Kot že ničkolikokrat prej. Pred porodniško. In ko sem se ravno dobro naučila, da so nekateri ljudje tudi zares grdi, sem ostala doma. Obkrožena z otročički in sijočimi mamicami, ki ne govorijo o drugem, kot o dojenju, plenicah, najlepših nasmehih…  in dihajo ena z drugo… 

Zdaj se na žalost spet spomnim. Babe so kače. Babe klepetajo. Babe so škodoželjne in noben dec ne udari tako močno, kot useka Baba.Ko sem se odpravljala v razred, me je ena  vsa presenečena ustavila na hodniku, kot bi preverjala, če sem to res jaz. Ker je slišala, da sem že od petka na bolniški in bo spet treba cele dneve nadomeščat, pa-komaj-se-je-vrnila!!! Revice. Spet so sedele na kavici. In se tolažile in utapljale svojo bedo v obrekovanju. Obrekovanju vseh, ki se jim ne ljubi sedeti z njimi tam in čakati, katera bo šla prva domov, da se je lotijo. Ker z Babami je že tako. Ko enkrat piješ z njimi kavico, ni pametno zapustiti omizja…

  • Share/Bookmark

Brez komentarjev »

Še brez komentarjev.

RSS vir za komentarje na objavo. Trackback URI

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !

Blog moj svet | Zagotavlja SiOL | O Sistemu | Tema: Framefake