moj svet

11.04.2008

Moja mamica mi je povedala (učimo se nestrposti)

Zapisano pod: saj ni res...pa je!!!, življenje je šola — polnaglava @ 22:26

napisano 26. 3. 2008 

Mali na igrišču prijoka k meni: »Princeska se pa noče igrati z mano, jaz bi se pa rad.« Pa stopim do Princeske in jo vprašam, zakaj se noče igrati.
»Ker  ni dober. Ko bo velik, bo imel pištolo in bo streljal.«
Osupnem. Obstanem. Ne morem verjet, da je rekla nekaj takega. Odkod ji to? Pa jo vprašam, odkod.
»Moja mamica mi je povedala.«

 In potem stisnem zobe in komaj zadržim solze. Pred mano stoji, vsa lepa, stara komaj 6 in še nekaj, pa že polna predsodkov. V novi oblekci, skrbno negovana, očkova ljubica in mamino sončece. Tako lepa navzven, pa že nagnita odznotraj. Pa nič ni kriva. Poskušam ji prijazno povedati, da se mamica moti, da je Mali najbolj prijeten fantek pod soncem in ko bo velik, bo pameten in  uspešen.

Mali bo mogoče nekoč res streljal. Ampak če bo, bom mirno rekla, da je to zaradi nje in njej podobnih. Ker so ga obsodili in mu zapečatili usodo, ko je bil star 6 let.

Mali je sladek otrok. Vsakemu, ki zna gledati s srcem. Nagajiv, skrajno nesocializiran, vendar željan. In potem v svojem neznanju in nerodnosti dela napakice, ki ga dnevno stanejo prijateljstev. In potem se drugi dan trudi in ko mu že uspe, da ga sprejmejo v igro, v evforičnem veselju naredi napako in je spet izločen.

Mali je res sladek. Kolerik, ki vzroji, brca in mlati okoli sebe, kriči, da gre skoz ušesa. Ga zagrabim, mu pogledam naravnost v oči in v trenutku ve, da ga je polomil. In se spet trudi, dokler mu naslednjič ne zmanjka štrene.

Ma res je sladek. Mu rečem, da bom mami povedala, da ga je lomil, pa plane v jok. Ma kaj jok, na robu histerije je. Ker če ne bo priden, bo moral v klet, kjer živi en stric, ki se ga zelo boji in potem nikoli več ne bo videl prijateljev in šel v šolo. Čisto preč je in takoj se dogovoriva, kaj in kako mora delati, da ga ne bom nikoli zatožila mami. Saj mi je tudi brez tega jasno, da nikoli ne bom rekla, da ni bil okej. Joj, kakšne zgodbe starši napletejo, da imajo otroke »pod kontrolo«…

Sladek je bil že njegov brat. Še v četrtem razredu. Mali lump, s katerim imaš ogromno dela, a vedno z olajšanjem ugotoviš, da v njegovih očeh (ŠE) ni zlobe.  Zdaj je žal že skoraj podlegel vsakodnevnemu poslušanju, da iz njega nikoli ne bo nič.

Princeska je sladka samo na pogled. Potem spregovori. Tožari. In jo pogledaš v oči in jo takoj vidiš. Malo zlobico, ki raste, raste….

Na naslednjem svetu staršev bodo starši spet modrovali in razpravljali o tem, koliko nestrpnosti in nasilja je med našo mladino. Jaz bom tiho. Ne bom jim povedala tega, kar danes govorim vam. Dovolj mi je, da to vem sama. Ker šestletnike še lahko gnetem. Starši so oblikovani, zapečeni, živ bog jih ne spreobrne…

  • Share/Bookmark

1 komentar »

  1. kako evil

    Zorman — 20.12.2011 @ 23:45

RSS vir za komentarje na objavo. Trackback URI

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !

Blog moj svet | Zagotavlja SiOL | O Sistemu | Tema: Framefake