moj svet

11.04.2008

Četrtek je ženski večer

Zapisano pod: moje misli, šport in prosti čas — polnaglava @ 22:24

napisano 18. 3. 2008 

Četrtkove večere imam zase. Kadar se kaj pripravlja, tudi torkove. Za svojo dušico, za skupinico žensk vseh starosti, ki jih druži veselje do petja.

Nekaj let sem že čutila, da mi nekaj manjka. Da je še nek del mene, ki ostaja neizpolnjen, nekako nepotešen. Zamenjala sem nekaj ljubimcev, v najbolj kriznem obdobju tudi nekaj na teden, začela obiskovati fitnes, hodila v mesto vsak večer, brez kakšne pametne zavore kadila travo in pila vodko, spet začela s fitnesom, pa tekom, vsakodnevnim plavanjem, aerobiko …Potem se mi je le posvetilo, da imam športa dovolj, da sem ljubezen svojega življenja našla, da se profesionalno dovolj udejstvujem. Prešinilo me je, da je edina stvar, ki se mi v zadnjih letih vse bolj izmika, glasba. Vedno sem menila, da bi se, če bi izgubila sluh, moje življenje ustavilo, pa sploh nisem opazila, kdaj sem muziko v kakršni koli obliki skoraj popolnoma izkoreninila.

V tretjem razredu sem začela igrati violino, kot samouk sem si marsikak dan skrajšala s flavto, v puberteti sem odkrila kitaro. Vmes sem pela v pevskih zborih, na žurih, ob vsaki priložnosti. In rekli so, da dobro pojem…

Pa sem spoznala R. Če dobro pomislim, sva se zbližala ravno zaradi veselja do glasbe. Nekaj prepirov in ljubosumnih izpadov kasneje je v glasbi užival samo še on. Jaz sem morala skoraj omedlevati ob njegovi virtuoznosti, on je meni vsakič, ko sem napela glasilke, rekel: »Eeeeeej, intonacija!«  Ja me je moralo miniti. Dovolj je bil en grozljivo slab partnerski odnos, da  sem  začela verjeti, da za glasbo v resnici nimam nobenega talenta. Glas je zamrl, z njim tudi želja. A očitno le zavestno, saj je ves čas nekje tlela.

Po štirih letih mrcvarjenja se mi je dokončno uspelo izviti iz objema posesivneža. Veliko sem se naučila o sebi. Ampak glasilke so ostale pri miru. Spet so bili žuri, spet je bila kitara, jaz pa sem nekje v ozadju malo čivkala zraven. Kmalu me nihče več ni vabil, naj zapojem kakšno sama, kmalu nihče več ni rekel, da imam glas, da znam.

Pa sem si, tako potiho, še vedno želela.

Prva je pevski zbor omenila moja draga M., potem še druga M., obe sta ukrepali in šli na avdicijo. Jaz pa sem še kar molčala. Tako zelo sem se pustila prepričati, da je tole moje petje eno samo mučenje občinstva, da mi še na misel ni hodilo, da bi se preizkusila pred strokovnjaki z absolutnim posluhom, ki slišijo, če udariš četrtinko mimo! Ampak, kar je prej tlelo, je začelo žareti in odločila sem se, da poiščem učitelja solo petja in preverim, kako je v resnici z mano.

Ravno takrat pa sva s P. med tekom  začeli nekaj na to temo in vprašala me je, zakaj nočem peti v pevskem zboru. Pa saj v bistvu ni, da nočem. V bistvu celo hočem.Že po nekaj vajah sem se prepričala, da je to tisto, kar mi je ves čas manjkalo. In tako sem si vzela četrtke.

»Četrtek je fantovski večer« smo nekoč govorili in žurali vsi po vrsti, glavno, da smo imeli razlog. Zdaj je četrtek ženski večer. Petje, pogosto zraven še kakšen kozarček (z žensko zmernostjo), včasih litrček ali štirje v bližnji gostilni, kjer nihče ne zavija z očmi, ko zapojemo Slovenija, odkod lepote tvoje ali Žabjo svatbo. Nam raje prinesejo še enega na hišo in pritegnejo zraven. Me pa pozabimo, da imamo doma kupe umazanih cunj in goro posode in smo vsaj dve uri na teden vse popolnoma sproščene in zadovoljne. Četrtek je ženski večer! (pa še kakšen torek si vzamemo ;) )

  • Share/Bookmark

1 komentar »

  1. tak je pač četrtek

    Zorman — 20.12.2011 @ 23:43

RSS vir za komentarje na objavo. Trackback URI

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !

Blog moj svet | Zagotavlja SiOL | O Sistemu | Tema: Framefake