moj svet

11.04.2008

Otvoritev sezone

Zapisano pod: šport in prosti čas — polnaglava @ 22:49

tek.jpg

napisano 6. 4. 2008 

Prvo tapravo pomladansko sonce je včeraj kar klicalo k otvoritvi sezone. Mož je otvoril motoristično, jaz tekaško. In medtem, ko je on doživljal orgazme na svoji Hondi, sem jaz trpela muke ježeve v skrbno očiščenih supergicah.

Ja, je že tako, da je minilo skoraj dve leti, odkar sem v teku uživala. Potem se je zgodila nosečnost, pa porod in vse, kar paše zraven. In ker nisem več našla pravih izgovorov, ko je sonce dodobra ogrelo mojo povečano rit, sem se stlačila v športne cunjice (ki so bile včasih zelo komot), obula prej omenjene supergice in krenila.

Nekje pri drugi hiši sem se začela spraševati, če mi je res tega treba. Če ne bi imela ob sebi moje ljube P., bi pri tretji gotovo obrnila domov. Tako pa sem vztrajala.  Izpuščena sezona in pol je začela kazati svoje zobe nekje na drugem kilometru. Najprej začutim sapo, potem me zaboli v rami (ne vem, zakaj me pri teku ob slabih dnevih vedno boli rama), po treh km že dobro čutim koleno.

 Seveda nisem do konca nora, niti čisto obsedena, zato sem se lotila intervalov, kar pomeni, da sem od tistih 5 km kakšno tretjino prehodila. In pri tej hoji se začne.

Najprej si priznam, da nisem več v taki formi, kot sem bila. Potem začnem racionalizirati – ja, skoraj dve sezoni, pa nosečnost, pa 24 kilc gor, pa dojenje, pa utrujenost… Po nekaj metrih ponovnega poskusa teka, si vse to v mislih odpojem še enkrat, potem vsaj še dvakrat mantro odrecitiram P. Pa zakaj? Saj tečem zase, za kondicijo, za boljšo psihično formo, za eno uro samo zase, za…

Ja ne, ni popolnoma res. Malo tečem tudi za B., da v službi ne bo videla samo moje odebeljene zadnjice, pa za A., da ne bo govorila, kako se »ene« ženske po porodu zapustijo, pa za tistega gradbinca, da se mu bo še zdelo vredno požvižgat za mano, ko bo stal na odru in pleskal fasado. Malo pač tečem zato, da sem v okvirih družbeno sprejemljivega oziroma odobrenega. Pa če hočem ali nočem priznati. 
Malo nečimrnosti mi pa pri mojih letih tudi že pripada!

No, sezona je odprta. Danes sem tekla v mukah včerajšnjega in današnjega dne. Zdaj bom dan ali dva počivala, potem se začne zares. Čez dva meseca moram v kopalke. In ne mislim kupovati novih. Ali bolje, da malo prikrijem nečimrnost: čez dva meseca je tek žensk v Tivoliju. Tam se pa spodobi biti.

  • Share/Bookmark

Moja mamica mi je povedala; epilog

Zapisano pod: saj ni res...pa je!!!, življenje je šola — polnaglava @ 22:45

Vsaj upam.

»A te je Mali pustil pri miru?«
»Ja.«
»No, saj sem mu povedala, kaj bo, če ti ne da miru!«

Potem se obrne k meni. Jo vprašam, kaj se dogaja. Malemu je zjutraj, ko ga je videla, zagrozila (bog ve, kaj), zdaj bo pa očitno le pustil njeno Princesko pri miru. Ji povem, da ni vse tako, kot se zdi. Da Princeska rada izziva. Da bi se Mali igral z njo, pa ga zapeljuje, potem pa grobo zavrne, Mali popeni in ji pove, da jo bo »ubou«, ona pricvili k meni, jaz ji rečem naj gre stran od njega in ga pusti pri miru, če se ne misli igrati z njim…

»Ja, saj mi je povedala: »Polna glava pravi, naj grem stran«. To pomeni, da nič ne rešite in da se mora ubogi otrok sam braniti. Jaz imam pa tega nasilja dovolj (btw: pri meni Mali Princeske ni še nikoli udaril ali storil kaj žalega; besedno pač) in sem Malemu zagrozila.«

Pa jo povabim, da skupaj vprašava Princesko, kaj se zgodi, ko ji rečem, naj gre stran od njega.
»Ja, stran grem.«
»Aha, pa potem«, ne znam dati miru.
»Pol grem pa še parkrat mal pogledat…«

In izzivat. In dajat povod za nove bitke, dodam jaz. Mama jo malo pokara, potem ponovi vse od prej. Da je Princeska maltretirana, da popoldne toži, kako je v šoli hudo, da so se v vrtcu imeli tako lepo, ko Malega ni bilo. Ji povem tisto o pištoli in streljanju,  ona seveda pove, da je to Princeska sama naumila, pa ji takoj serviram, da ona pravi drugače (»Aja, enkrat sem v drugem kontekstu omenila, kaj rata iz takih huligančkov…« – sva že vse zmenjeni).  Ko ostane brez argumentov, ko mi že petič pove, da jo napadam in se mora braniti, pove, da vse lepo in prav, ampak Princeska je stara šele 6 let!

Komaj se obvladam, da ji mirno povem, da Mali, ki mu je zjutraj (po njenih besedah) grozila, šteje prav toliko pomladi.
»Ja, že, ampak on ima 15 kil več!!!«

Od tu naprej sem jo samo še zgroženo gledala. Mislim, da je dojela. Se je prav na hitro pobrala. 15 kil več?! WTF?!

  • Share/Bookmark

Moja mamica mi je povedala (učimo se nestrposti)

Zapisano pod: saj ni res...pa je!!!, življenje je šola — polnaglava @ 22:26

napisano 26. 3. 2008 

Mali na igrišču prijoka k meni: »Princeska se pa noče igrati z mano, jaz bi se pa rad.« Pa stopim do Princeske in jo vprašam, zakaj se noče igrati.
»Ker  ni dober. Ko bo velik, bo imel pištolo in bo streljal.«
Osupnem. Obstanem. Ne morem verjet, da je rekla nekaj takega. Odkod ji to? Pa jo vprašam, odkod.
»Moja mamica mi je povedala.«

 In potem stisnem zobe in komaj zadržim solze. Pred mano stoji, vsa lepa, stara komaj 6 in še nekaj, pa že polna predsodkov. V novi oblekci, skrbno negovana, očkova ljubica in mamino sončece. Tako lepa navzven, pa že nagnita odznotraj. Pa nič ni kriva. Poskušam ji prijazno povedati, da se mamica moti, da je Mali najbolj prijeten fantek pod soncem in ko bo velik, bo pameten in  uspešen.

Mali bo mogoče nekoč res streljal. Ampak če bo, bom mirno rekla, da je to zaradi nje in njej podobnih. Ker so ga obsodili in mu zapečatili usodo, ko je bil star 6 let.

Mali je sladek otrok. Vsakemu, ki zna gledati s srcem. Nagajiv, skrajno nesocializiran, vendar željan. In potem v svojem neznanju in nerodnosti dela napakice, ki ga dnevno stanejo prijateljstev. In potem se drugi dan trudi in ko mu že uspe, da ga sprejmejo v igro, v evforičnem veselju naredi napako in je spet izločen.

Mali je res sladek. Kolerik, ki vzroji, brca in mlati okoli sebe, kriči, da gre skoz ušesa. Ga zagrabim, mu pogledam naravnost v oči in v trenutku ve, da ga je polomil. In se spet trudi, dokler mu naslednjič ne zmanjka štrene.

Ma res je sladek. Mu rečem, da bom mami povedala, da ga je lomil, pa plane v jok. Ma kaj jok, na robu histerije je. Ker če ne bo priden, bo moral v klet, kjer živi en stric, ki se ga zelo boji in potem nikoli več ne bo videl prijateljev in šel v šolo. Čisto preč je in takoj se dogovoriva, kaj in kako mora delati, da ga ne bom nikoli zatožila mami. Saj mi je tudi brez tega jasno, da nikoli ne bom rekla, da ni bil okej. Joj, kakšne zgodbe starši napletejo, da imajo otroke »pod kontrolo«…

Sladek je bil že njegov brat. Še v četrtem razredu. Mali lump, s katerim imaš ogromno dela, a vedno z olajšanjem ugotoviš, da v njegovih očeh (ŠE) ni zlobe.  Zdaj je žal že skoraj podlegel vsakodnevnemu poslušanju, da iz njega nikoli ne bo nič.

Princeska je sladka samo na pogled. Potem spregovori. Tožari. In jo pogledaš v oči in jo takoj vidiš. Malo zlobico, ki raste, raste….

Na naslednjem svetu staršev bodo starši spet modrovali in razpravljali o tem, koliko nestrpnosti in nasilja je med našo mladino. Jaz bom tiho. Ne bom jim povedala tega, kar danes govorim vam. Dovolj mi je, da to vem sama. Ker šestletnike še lahko gnetem. Starši so oblikovani, zapečeni, živ bog jih ne spreobrne…

  • Share/Bookmark

Četrtek je ženski večer

Zapisano pod: moje misli, šport in prosti čas — polnaglava @ 22:24

napisano 18. 3. 2008 

Četrtkove večere imam zase. Kadar se kaj pripravlja, tudi torkove. Za svojo dušico, za skupinico žensk vseh starosti, ki jih druži veselje do petja.

Nekaj let sem že čutila, da mi nekaj manjka. Da je še nek del mene, ki ostaja neizpolnjen, nekako nepotešen. Zamenjala sem nekaj ljubimcev, v najbolj kriznem obdobju tudi nekaj na teden, začela obiskovati fitnes, hodila v mesto vsak večer, brez kakšne pametne zavore kadila travo in pila vodko, spet začela s fitnesom, pa tekom, vsakodnevnim plavanjem, aerobiko …Potem se mi je le posvetilo, da imam športa dovolj, da sem ljubezen svojega življenja našla, da se profesionalno dovolj udejstvujem. Prešinilo me je, da je edina stvar, ki se mi v zadnjih letih vse bolj izmika, glasba. Vedno sem menila, da bi se, če bi izgubila sluh, moje življenje ustavilo, pa sploh nisem opazila, kdaj sem muziko v kakršni koli obliki skoraj popolnoma izkoreninila.

V tretjem razredu sem začela igrati violino, kot samouk sem si marsikak dan skrajšala s flavto, v puberteti sem odkrila kitaro. Vmes sem pela v pevskih zborih, na žurih, ob vsaki priložnosti. In rekli so, da dobro pojem…

Pa sem spoznala R. Če dobro pomislim, sva se zbližala ravno zaradi veselja do glasbe. Nekaj prepirov in ljubosumnih izpadov kasneje je v glasbi užival samo še on. Jaz sem morala skoraj omedlevati ob njegovi virtuoznosti, on je meni vsakič, ko sem napela glasilke, rekel: »Eeeeeej, intonacija!«  Ja me je moralo miniti. Dovolj je bil en grozljivo slab partnerski odnos, da  sem  začela verjeti, da za glasbo v resnici nimam nobenega talenta. Glas je zamrl, z njim tudi želja. A očitno le zavestno, saj je ves čas nekje tlela.

Po štirih letih mrcvarjenja se mi je dokončno uspelo izviti iz objema posesivneža. Veliko sem se naučila o sebi. Ampak glasilke so ostale pri miru. Spet so bili žuri, spet je bila kitara, jaz pa sem nekje v ozadju malo čivkala zraven. Kmalu me nihče več ni vabil, naj zapojem kakšno sama, kmalu nihče več ni rekel, da imam glas, da znam.

Pa sem si, tako potiho, še vedno želela.

Prva je pevski zbor omenila moja draga M., potem še druga M., obe sta ukrepali in šli na avdicijo. Jaz pa sem še kar molčala. Tako zelo sem se pustila prepričati, da je tole moje petje eno samo mučenje občinstva, da mi še na misel ni hodilo, da bi se preizkusila pred strokovnjaki z absolutnim posluhom, ki slišijo, če udariš četrtinko mimo! Ampak, kar je prej tlelo, je začelo žareti in odločila sem se, da poiščem učitelja solo petja in preverim, kako je v resnici z mano.

Ravno takrat pa sva s P. med tekom  začeli nekaj na to temo in vprašala me je, zakaj nočem peti v pevskem zboru. Pa saj v bistvu ni, da nočem. V bistvu celo hočem.Že po nekaj vajah sem se prepričala, da je to tisto, kar mi je ves čas manjkalo. In tako sem si vzela četrtke.

»Četrtek je fantovski večer« smo nekoč govorili in žurali vsi po vrsti, glavno, da smo imeli razlog. Zdaj je četrtek ženski večer. Petje, pogosto zraven še kakšen kozarček (z žensko zmernostjo), včasih litrček ali štirje v bližnji gostilni, kjer nihče ne zavija z očmi, ko zapojemo Slovenija, odkod lepote tvoje ali Žabjo svatbo. Nam raje prinesejo še enega na hišo in pritegnejo zraven. Me pa pozabimo, da imamo doma kupe umazanih cunj in goro posode in smo vsaj dve uri na teden vse popolnoma sproščene in zadovoljne. Četrtek je ženski večer! (pa še kakšen torek si vzamemo ;) )

  • Share/Bookmark

Moji tamauci…

Zapisano pod: življenje je šola — polnaglava @ 22:11

zapisano 12. 3. 2008 

… so carski!!!

Tretji teden v službi ugotavljam, da se imam prav fino. Uspelo mi je (v veliki meri) odmisliti kače (Babe), odločila sem se, da bom letos delala samo tisto, kar je moje delo (in se ne razdajala na tisoč koncev in na koncu ugotavljala, da tega res nihče ne ceni) in v službo hodila zaradi ljubezni do otrok in dela z njimi. Zaenkrat sem zadovoljna s sabo.

Dobila sem prvčke. 26 njih. Ni malo in vsak ima svoje finte. Če pogledaš družinske anamneze, ugotoviš, da sta samo dva ali trije brez posebnosti. Ločeni ali umrli starši, avtizem, družinsko nasilje in alkoholizem, ptice selivke, razvajenost do patologije… Z vsakim posebej bi imela veliko dela in ko so vsi skupaj, je to prava cirkuška predstava.

Pa se mi vseeno zdijo prav prijetni. Glasni, a se nikoli ne stepejo. Cmeravi, a jih vedno z lahkoto potolažim. Prepirljivi, ampak še prav nič pokvarjeni. Ne vem, najbrž je taka generacija, ker se spomnim že kakšnih iz prejšnjih let, ki mi niso bili niti najmanj všeč. Naj jim berem pravljico ali kažem, kako se izdela cof, gledajo me kot boga in brezpogojno verjamejo, da imam vse pod kontrolo.

Seveda me totalno izčrpajo in ko pridem domov, me tam čaka Sončece, ki se prilepi name kot klop in me do osmih, ko je čas za spanje, ne izpusti.

Blog sem ustvarila kot ventil, preko katerega bi si čistila prepolno glavo. Če bo šlo tako naprej, bodo posti zmeraj krajši in zmeraj manj izvirni, saj moram reči, da imam zvečer, ko se končno lahko usedem pred računalnik, v glavi popolno praznino. Kar pa niti ni tako slabo.

  • Share/Bookmark

Teci, punčka, teci…

Zapisano pod: uf, sem pametna!, življenje je šola — polnaglava @ 22:10

ag5.jpg

»Mi že vse imamo,
 vse smo že kupili,
le še majhno punčko
radi bi dobili,
ker je že v navadi tako….«  

                          (Svetlana Makarovič) 

Ja, punčke so res zaklad. Jih je treba varovati, je treba delati namesto njih, jih je treba zavijati v vato, da se ne razbijejo. So iz porcelana. So tudi ljubke, z njimi ni posebnega dela in če pod srcem nosiš punčko, devet mesecev poslušaš z vseh strani, kakšen blagoslov je, ker s punčkami je pa res lahko in lepo.

In potem se rodi princeska. Očka je zaljubljen, mama je vsa raznežena. In je veliko joka, ko mora v vrtec, pa ko pade in si razbije koleno, kaj šele, ko ji sosedov mulc reče, da se noće igrati z njo. Takrat je očka ves v krčih, mamico boli, da sama šepa, še babica bi nekako pomagala…

No, saj ni povsod tako. Obstajajo tudi tisti grozni starši, ki svojih deklic ne zavijajo v kokone in ki dopuščajo, da male avše plezajo po drevesih in se grejo s fantki ravbarje in žandarje. A o teh danes ne bom govorila (morda zato, ker se bolj vidim med njimi?). 

»Ljubka mora biti,
mora nas ljubiti,
brati naše želje,
da nam bo v veselje
in da se postavimo z njo…«   

                              (S.M.) 

»A ni vas ubogala?!« se je začudila. »Se bova doma pogovorili.« In sem vedela, da se bosta res. In da ne bo prehudo. Da bosta skupaj ugotovili, da je vse skupaj samo en velik nesporazum, da je bila revica od celega dneva že tako utrujena, da tiste naloge preprosto ni mogla narediti. In ne samo to. Bila je tako utrujena, da mi tega niti ni mogla pojasniti in me prositi, naj ji pustim, da malo počije. Ja, sta se pomenili. Se ne bo več zgodilo. Nikoli. Ima pa mama nekaj za učiteljico…

WTF?! Podkupnina?! V prvem?! Ne, v veliki kuverti lepo spravljena na listu lično izdelana naloga. In še ena za povrhu. Za učiteljico. Da bo vedela, da se je res potrudila, da ji je res hudo in se ne bo več zgodilo… Je mamica nesla v službo, da se ne bi pomečkalo in zdaj prinesla. Pa res bi se rada opravičila za včeraj… 

»Teci, punčka, teci,
življenje ima zate nabrušen nož,
teci, punčka, teci,
ušla mu tako ali tako ne boš….«  

                              (S. Makarovič)

  • Share/Bookmark

Očka na porodniški, 2.

Zapisano pod: moje misli, sončece — polnaglava @ 22:08

baby-3.jpg

napisano  3. 3. 2008 

Ker sem si prejšnji teden dovolila veselje in se naslajala ob težavicah, na katereje naletel moj ljubi J, je prav, da ga danes malo pohvalim. Ker je res frajer in je kar pogumno zaplaval in mu gre, moram priznati, kar dobro. Nekaterih stvari pa prav ne gre pričakovati od moškega (in jih tudi ne). 

Tako sta šla torej danes po nakupih. Plenice, »nadaljevalne« žlice, igrače, dude, kašice in take reči, da ne bo pomote. In nabavila vse, brez napake. V HM pa še vseeno noče, pravi, da nekaj moškosti naj mu pa tudi ostane. Meni je prav. Še posebno po tem, ko je v soboto s Sončecem sam sedel pri zdravniku in se tudi vse zmenil, medtem ko sem jaz vsa v krčih sedela v čakalnici za odrasle. Je že tako, da sem bila eno leto praktično v izolaciji, saj je vsak, ki je prejšnji dan dvakrat kihnil ali sumljivo zakašljal, odpovedal svoj obisk. In tako sem povsem nepripravljena v ponedeljek vstopila v leglo bakterij, virusov, zajedalčkov in takih žverc, v osnovno šolo, natančneje v prvi razred. In potem je tisto, kar je v ponedeljek izgledalo kot nedolžen prehlad, v petek dobilo vse razsežnosti sinuzitisa s temperaturo, ki ni napovedovala prijetnega petkovega delavnika.

Kakšno uro pred službo sem imela dobrih 38°C in to ni ravno počutje za med dvajset (sicer prav prijetnih) nadebudnežev. Ni milosti. Ampak ker sem v ponedeljek šele začela, si preprosto nisem upala poklicati, da me ne bo. Ja, saj vem… 

Misel na službo mi je precej omililo dejstvo, da se mojima dragima doma godi prav lepo in da Sončece ne bo prav nič jokalo, ko bo mama spet zaprla vrata za sabo. Celo pomaha mi in se zraven prav veselo smeji. Najbrž gresta vsak dan na tortice ali kaj podobnega… 

Služba, torej… Naivna kot že dolgo ne sem torej priracala v šolo, nekako odpikala tiste štiri ure, otrokom celo nadvse doživeto prebrala pravljico in se nekako delala, da sem okej. Vmes pojedla 300 Lekadolov. Dočakala odrešilni zvonec, tekla domov v posteljo, vso noč sebi in Sončecu zbijala hudobnih 39°C in več in potem sobotno dopoldne preživela v zdravstvenem domu. Predvsem v upanju, da bom v ponedeljek usposobljena za delo. 

In sem bila. In doživela hladen tuš. Kot že ničkolikokrat prej. Pred porodniško. In ko sem se ravno dobro naučila, da so nekateri ljudje tudi zares grdi, sem ostala doma. Obkrožena z otročički in sijočimi mamicami, ki ne govorijo o drugem, kot o dojenju, plenicah, najlepših nasmehih…  in dihajo ena z drugo… 

Zdaj se na žalost spet spomnim. Babe so kače. Babe klepetajo. Babe so škodoželjne in noben dec ne udari tako močno, kot useka Baba.Ko sem se odpravljala v razred, me je ena  vsa presenečena ustavila na hodniku, kot bi preverjala, če sem to res jaz. Ker je slišala, da sem že od petka na bolniški in bo spet treba cele dneve nadomeščat, pa-komaj-se-je-vrnila!!! Revice. Spet so sedele na kavici. In se tolažile in utapljale svojo bedo v obrekovanju. Obrekovanju vseh, ki se jim ne ljubi sedeti z njimi tam in čakati, katera bo šla prva domov, da se je lotijo. Ker z Babami je že tako. Ko enkrat piješ z njimi kavico, ni pametno zapustiti omizja…

  • Share/Bookmark

Očka na porodniški

Zapisano pod: moje misli, sončece — polnaglava @ 20:36

baby-1.jpgnapisano 26. 2. 2008 

Danes pišem post tik pred odhodom v službo. Misli so pomešane, moje torej, take, kot sem jih vajena, hehe. A če jih ne dam ven takoj, me bodo mučile ves dan. Torej:

Proti koncu porodniške (dopust za nego in varstvo otroka) sem dobila ponudbo za službo, ki je preprosto nisem mogla zavrniti. Pa ne zaradi hudih denarjev, zgolj zaradi dejstva, da bi bila sicer v roku dveh mesecev brezposelna. In ker delam v šolstvu, bi na novo službo lahko upala šele septembra. Delo je popoldansko, dejansko bi Sončece “zapustila” za cca. 5 ur na dan.

In sem se kar na hitro odločila. Ljubega J sem dobesedno postavila pred dejstvo, da konec februarja za dva meseca prevzame porodniško. Lahko si mislite, da se ni nič upiral. Tudi on dobro ve, da bo z otrokom sam samo popoldne, v času, ko sta se tudi sicer veliko crkljala in skupaj lenarila. Niti malo me ni skrbelo, da jima ne bi šlo dobro ali da bi Sončece vseeno preveč pogrešalo mamo in jokalo ves popoldan.

Prvi delovni dan se je zaključil in zanimalo me je, kako sta se imela.
Vse okej, ampak, ko je pa ta otrok lačen, je pa histerija in cel hudič!!! AJA?! In sem seveda prišla na svoj račun, vse, česar zadnjih devet mesecev ni videl ali se mu ni zdelo tako zelo pomembno, se je začelo pred njim razkrivati kot razodetje. Malo mi je udarila ven hudobija, malo tiste sladke privoščljivosti, vse skupaj pa je bilo seveda obliž na ranico zaradi službe. In kaj je bilo s to hrano?

Preden sem odšla, sem mu povedala, kje je kaj, kdaj otrok je, kdaj je dobro iti na sprehod, kaj vse ima v torbi, ki naj jo ima vedno s sabo… In moj ljubi si je napisal na listek: “okoli 11h sadna kašica, okoli 2h mesno-zelenjavna. Med obroki cca. 3 ure.”

In Sončece je na sprehodu zaspalo. In je prespalo “uro za sadno kašico” in se zbudilo okoli 12.30. Seveda na smrt lačno. Onadva pa šele na pol poti domov. In v torbi samo sadna kašica!!!! Ta je bila na vrsti pred uro in pol! Zdaj je čas za zelenjavo!!!

In je revež norel proti domu, vmes poslušal neutolažljivo dretje ubogega lačnega otročička in tudi sam najbrž skoraj znorel… Kdo bi si vendar mislil, da v taki situaciji otrok lahko za kosilo poje tudi sadje ali pa samo tista dva piškotka, ki sta vedno v torbi za vsak slučaj. Red mora bit!

Medtem sem jaz “plavala” v službi. In priznam, da mi je bilo kar v zadoščenje videti, da sem vseeno pogrešljiva. Hkrati pa sem uspela dojeti tudi drugo stran “očeta na porodniški” – čez nekaj dni me ne bo več spraševal, v katerem predalu so nogavice, ko bom morala oditi kam za več dni, bom vedela, da zna skuhati otroku kosilo in poskrbeti, da je vse v redu. To je pa tudi veliko vredno.

  • Share/Bookmark

Tulipani gospe G.

Zapisano pod: moje misli — polnaglava @ 16:23

napisano 21. 2. 2008

muc.jpg

Skoraj sem že pozabila, pa me je spet spomnila. Soseda. Da je svet vsak dan bolj nor…

Nismo še dobro stopili iz avta, ko je že histerično vpila izza ograje: “Tale, a je tale vaš?!”
Je, naš je. In ona zmagoslavno, da je potem res naš tisti in da naj kar vzamem lopato in metlo in pridem pospravit.

Ahhhhh, dejmo od začetka…

Pred kakšnim tednom pozvoni na vratih in zmoti družinsko idilo. Soseda G., ki ve vse o vseh v našem kraju. In v vseh sosednjih.
“J., a je vaš tist ta siv maček? Tak dooooolg maček?”
“Ja, najbrž, da je, ne vem.”
“Tak siv, dolg” ona že mal živčno.
“Ja, je nekaj takih tukaj, tud naš je tak, ja, zakaj?”
“K nam hodi srat in moje tulipane razkopavat!”
“Ja. In?”
“Dej mu WC kup, pa pesek, bo tja hodil.”
“Tukaj ga ima, za vrati, a hočete pogledat?”
Gospa G premolkne, mogoče celo malo prebledi, debelo pogleda in izdavi: “A ma? Ja kako pa to, da potem k nam hodi srat?”

Jaz sem v sobi umirala od smeha. Moj jo pa gleda, reče, da res ne bi vedel in čaka, da se bo tudi ona začela smejat, da bo rekla, da se heca in povedala, zakaj je v resnici prišla. Da mu bo povedala, kam naj pomaha, kje je skrita kamera, NEKAJ.
Ampak ona vztraja: “Pa dej no neki nared.”
Moj že malce jezno, ker bi v resnici raje ležal na kavču: “A nej ga v šolo peljem?”

Počasi ji je postalo jasno, da ne bo nič dosegla in je šla. Midva pa v smeh. Krohotala sva se, kot se že dolgo nisva, na tem mestu se gospe G. javno zahvaljujem za minute, ki so pri parih, ki so že veliko let skupaj, redke. Režala sva se in si izmišljala nadaljne scenarije, variante A,B,C,D…

Seveda me ne veseli, da se je naš maček lotil njenih tulipanov. Tudi mene razjeti, ko mi koplje po vrtu. Naš ali sosedov. Ampak tako je. Ker živimo na vasi, kjer so mački le na pol domače živalce, se svobodno gibljejo, samostojno sprehajajo, se pretepajo, markirajo na okna in vrata, najraje kopljejo na vrtovih, kjer je zemlja rahla… Ker so MAČKI. In se jih ne da dresirati kot pse ali vzgajati kot otroke.

Najlažje bi bilo, da bi se spustila na njen nivo. Da bi ji povedala, kako njeni podnajemniki mečejo plenice in konzerve mimo kante, da obležijo sredi ulice in tam tudi ostanejo. Kako v rjave zabojnike za bio odpadke mečejo smeti, ker v tistem ta drugem pač ni prostora. Kako v enem dnevu napolnijo kontejner s kartonskimi škatlami. Kakšno neredijo dva dni pred odvozom kosovnih odpadkov. Kako se z avtomobili podijo po ulici. Kakšno vojno stanje uprizorijo okoli novega leta. Ker je zanje odgovorna. Ker so njeni podnajemniki. Ma dej…

Tudi če je ves svet res že nor, jaz še ne bom sodelovala.Zaustavite Zemlju, silazim….

  • Share/Bookmark

Spet na začetku

Zapisano pod: moje misli, sončece, življenje je šola — polnaglava @ 16:21

napisano 17. 2. 2008

In je šla mimo. Predzadnja nedelja. Pred zadnjim tednom. Teh deset mesecev je minilo, da še sama ne vem, kako in kdaj. Sončece čez en teden praznuje 9 mesecev, mama pa gre v službo. Če napišem, je težko. Če rečem na glas, imam cmok v grlu in solze na očeh.

Dokler nisi na tem, res ne veš, kako težko je za tistih nekaj ur zapustiti malo bitjece, ki je prilepljeno nate na vsakem koraku, in sprejeti, da mora življenje spet v stare tire. Stare nove.

Malo je tudi vznemirjenosti, tiste pozitivne. Spet med malčke, ki si vsak dan izmislijo kaj novega, spet v svet, med ženske, ki ne dojijo in se ne pogovarjajo samo o barvi in gostoti tistega, kar se je znašlo v plenici. Med ljudi. Nove naloge, obveznosti… Na nek način si prav želim spet tistega življenja. In če si prisežem, da ne bom govorila o mali, že vem, kako bo potekalo.

Vsaka me bo vprašala, kako je. Kaj je´, koliko spi, kako pa kaj zobki, a še dojiš, kaj pa oči pravi, o, revca, pa že delaš, a te nič ne pogreša, a že kaj kobaca, kaj, hodi da že skoraj?!

Če pogledam s te strani, mi ni nič do sveta, milijonkrat odgovoriti na isto vprašanje in prelamljati prisego, ki sem si jo dala. In potem bo tista najbolj zavistna govorila po vogalih, kako sploh ne znam več o ničemer drugem govoriti… Ne, ni lahka med samimi ženskami.

OK, scenarij imam. Zdaj se moram odločit, da bom preživela. Da bo preživelo Sončece. Da bo preživel mož, ki bo za dva meseca prevzel dopust za nego otroka. Da se ne bom zaradi občutkov krivde, ker nisem z malo, jezila za vsako zaflekano majico. Da je pač čas, dva meseca prej, ampak kaj je to proti neskončnosti…

Za začetek bo. Predvsem pa se moram potruditi tale teden maksimalno izkoristiti in pozabiti, da je zadnji…

  • Share/Bookmark
Starejši zapisi »

Blog moj svet | Zagotavlja SiOL | O Sistemu | Tema: Framefake