moj svet

28.04.2008

Veliki bojevnik je pi…

Zapisano pod: moje misli — polnaglava @ 23:48

Resničnostni šovi me načeloma ne zanimajo. Sploh ne taki v stilu Bara ali Kmetije. Ker nimajo osnovnih elementov reality psihologije. Big brother je drugačen. Prvega sem kar malo nestrpno pričakovala.  In ga spremljala do konca. Ne zanima me, kdo se s kom dol daje, niti mi ni mar za to, ali se tuširajo nagi ali v kopalkah, kdo ves čas nosi očala, kdo najbolj preklinja ali kaj podobnega. Zanima me izključno eno – koliko časa rabi povprečen osebek, da se, ko ga zapreš v kletko in izoliraš,  iz človeka spremeni v zver. Ravno zato mi je zanimiv samo BB, ker so protagonisti dejansko izolirani od zunanjega sveta in , če prav razumem, ne vejo niti, koliko je ura (če temu ni tako, je to BB napaka).  Ne bom odpirala debate o tem, kakšni ljudje se prijavijo na tak šov, niti ne, kakšni ljudje te šove dnevno spremljajo (preprosta razlaga, da so prvi pač ljudje, ki s svojim življenjem niso zadovoljni in da so drugi pač tisti, ki so s svojim življenjem še bolj nezadovoljni, mene pač ne zadovolji, a o tem kdaj drugič). Meni je BB preprosto zanimiv s psihološkega vidika in ga gledam. Če imam le čas tudi med tednom, ob petkih pa vedno.

Danes se je zgodil en tistih momentov, zaradi katerih sedim pred TV. Veliki bojevnik se je pokazal v vsej svoji veličini!

Nasploh so mi izredno zanimivi ljudje, ki v težkih trenutkih svojega življenja nenadoma spregledajo. Kot strela z jasnega jih udari. Življenje mora vendar imeti smisel! In se ga odpravijo iskati. In najlažje ga je najti v stvareh, ki dišijo po Indiji, Kitajski… Ker tam se ljudje vedno smejijo, tam ljudje razumejo življenje, tam niti muhe ne ubijejo, pa če jim še tako pleše po obrazu. Če hočeš najti smisel življenja, se moraš skoraj nujno obriti po glavi, si nabaviti ogrlico za ma(n)tranje in obvladati vsaj en joga položaj. Vsaj lotosov cvet. To je osnova. Potem sediš pol ure na dan po (za tiste, ki ne razumejo) turško in z zaprtimi očmi obračati kroglice in zraven po možnosti mrmrati smoj »om«.

 Tukaj moram takoj pojasniti, da samo jogo visoko cenim. In vse, ki vejo, zakaj se z njo ukvarjajo. Cenim tudi vse, ki so se odločili za budizem, Krišno in podobno. Če resnično vedo, zakaj. A žal sem takih srečala zelo malo. Poznam pa nevrotično žensko z licenco in svojim joga centrom, ki ne sprejme niti besede negativne kritike. Pa kar nekaj heroinskih odvisnikov, ki jim je pri Krišni postalo jasno, zakaj v lajfu v resnici gre (ampakj za en dober joint bi nehali zvončkljati). Da niti ne omenjam vseh tistih vegetarijanskih borcev za pravice živali, ki jim še na pamet ne pride, da bi sezuli svoje usnjene čeveljce, ko se odpravijo na demonstracije. Bojim se, da bom spet zašla, če takoj ne prekinem tega toka misli. Ker sem namenjena drugam.

V BB se je letos torej pojavil en tak. Poduhovljen. Bojevnik. Nisem gledala od začetka, zato ne vem čisto natančno, za kakšnega bojevnika gre. Vsekakor za takega, ki med nominiranjem v spovednici nikoli ne gleda v kamero, ampak ima vedno opravka z verižico, čevlji, trebljenjem nosu ipd. Za duhovnega človeka, ki vsak večer mantra v postelji, podnevi pa s surovimi pogledi pove tisto, kar znajo drugi samo z besedami in pestmi. In ni nikoli nominiran, ker se ga vsi malo bojijo. On je močan, on je umirjen, on ve, kaj je v tem življenju pomembno.
Že nekajkrat je pokazal, da je v resnici en navaden piščanček, danes pa je pokazal, da je pička. Navadno takih vulgarizmov ne odobravam, ampak tale si ga pa zasluži. V trenutku razglasitve nominacij se je spomnil, da ima doma  punco, je bilo potem joka in teženja in iskanja pozornosti. Res, doma ima punco, ki jo ljubi, brez katere ne zdrži več niti trenutka. No, mogoče, če bo kaka zanimiva tedenska naloga. Kakšna taka, ki jo bo z lahkoto opravil, kjer bo blestel in ga občinstvo v petek sigurno ne bo poslalo domov…
»…aja, a da bi pel?! Wernerja?! Tu pa že ne, norca se pa iz mene ne bojo delal! Družba, fajn se mejte, jst grem. In ne bom čaku 24 ur, zdele grem!« in poln adrenalina odvihra skozi vrata, tam z brco z nogo odpre vrata in že ga ni več, poduhovljenega, umirjenega bojevnika. Že teče. K svoji punci. Danes bo v adrenalinskem navalu seksal kot zajec, jutri se bo sam sebe sramoval, spomnil se bo, da je »bojevnik« in v jezi nase bo ona najbrž dobila kakšno vzgojno. Ugibam…

Ma, se je splačalo gledati. In bo še večji užitek v petek, ko bo Nini in vsej Sloveniji dopovedoval, kakšen višji cilj ima on v življenju. Ne, ni se ustrašil poraza na nominacijah…

Za druge ne vem. Meni pa bo Big brother zanimiv vsaj še en teden…

  • Share/Bookmark

13.04.2008

No, to pa je optimizem…

Zapisano pod: moje misli — polnaglava @ 16:33

spati.jpg…gleda  žrebanje Deteljice, pa v življenju še ni kupila srečke!!!«, se je pred časom iz moje drage P. ponorčeval njen mož.

Je imel že čas. In energijo.  Ona slednje vsekakor ni imela več, sicer ne bi sedela pred ekranom in zrla v prazno.  Jasno, da ni gledala žrebanja! Ampak njen alfa samec ne ve, koliko energije vzamejo vsa tista majhna gospodinjska opravila, ki jih ženska opravi takole mimogrede, da nihče niti ne opazi in jih zato jemlje za samoumevna. In če bi mu jih prinesla pod nos, bi on njej takoj vrnil z vsemi žarnicami in privitimi vijaki. Ja, teh se v enem dnevu /tednu res nabere…

Že pred leti se mi je kdaj zgodilo, da preprosto nisem več našla časa zase. Potem sem se temeljito pogovorila s sabo in je spet vse steklo. Trenutno pa sem v življenjskem obdobju, ko še tako odkrit pogovor s Polno glavo nič ne pomaga. Uspem si vzeti tisto urico za tek (še dobro, da že ves teden bolj ali manj dežuje ;) ), to je pa tudi vse. Pospravljanje, zlaganje perila (likam že dolgo ne več), stari dolgovi za službo… mi ostajajo  za nedeljo.

Ko sem okoli dvanajstih že fino utrujena, se spomnim, da je nedelja gospodov dan. Še dobro, da se prištevam med ateiste!

Doma imam dokaj pridnega moža. Ampak za gospodinjo pa ni. Ga moram par dni prositi, da posesa, perila mu raje niti ne prepustim, navdušen je, ko gleda Sončece, ki z lepljivimi prstki bobna po šipah oken in vrat (a šipe je treba pomivat???) in če bi mu rekla, da je kopalnica potrebna temeljitega čisčenja, bi mi odvrnil, da jemo v jedilnici, za tuširanje je pa dovolj dobra. Potem raje več ne gledam skozi okno, da hitreje pozabim, koliko ročic in šap je na njem, tla pobrišem samo tam, kjer se otrok največ igra, kopalnico pa  očistim okoli enajstih zvečer, ko je vse drugo za silo urejeno.  In ko ponoči Sončece zapoje deseto serenado in jo pošljem v PM, vstane, jo pocrklja in prinese v posteljo. Mene pa še ves naslednji dan grdo gleda! Ahhhhhhh 

Čez 14 dni končamo porodniško, očka gre spet v službo. Takrat bo velika preizkušnja. Malo me je strah. 

Rabila bi 100% strokovno utemeljen in znanstveno dokazan  nekaj (ne najdem besede in je niti ne mislim več iskat), ki bi mi dopovedal, da bo Sončece prav kamlu nehalo ponoči jokati ali vsaj, da se ne bo do konca razvadilo, če ga zvečer brez kakšnih hudih debat in poskusov uspavanja prineseva v zakonsko posteljo in tam mirno prespimo vsaj 5 ur v kosu.

Ker čez dan je pa krasno, prijazno, pridno, posrečeno… in me res zanima, kakšen med in mleko bi se cedila, če bi bili naspani…
… takega utrujenega brez-repa-in-glave posta sigurno ne bi napisala…

  • Share/Bookmark

11.04.2008

Otvoritev sezone

Zapisano pod: šport in prosti čas — polnaglava @ 22:49

tek.jpg

napisano 6. 4. 2008 

Prvo tapravo pomladansko sonce je včeraj kar klicalo k otvoritvi sezone. Mož je otvoril motoristično, jaz tekaško. In medtem, ko je on doživljal orgazme na svoji Hondi, sem jaz trpela muke ježeve v skrbno očiščenih supergicah.

Ja, je že tako, da je minilo skoraj dve leti, odkar sem v teku uživala. Potem se je zgodila nosečnost, pa porod in vse, kar paše zraven. In ker nisem več našla pravih izgovorov, ko je sonce dodobra ogrelo mojo povečano rit, sem se stlačila v športne cunjice (ki so bile včasih zelo komot), obula prej omenjene supergice in krenila.

Nekje pri drugi hiši sem se začela spraševati, če mi je res tega treba. Če ne bi imela ob sebi moje ljube P., bi pri tretji gotovo obrnila domov. Tako pa sem vztrajala.  Izpuščena sezona in pol je začela kazati svoje zobe nekje na drugem kilometru. Najprej začutim sapo, potem me zaboli v rami (ne vem, zakaj me pri teku ob slabih dnevih vedno boli rama), po treh km že dobro čutim koleno.

 Seveda nisem do konca nora, niti čisto obsedena, zato sem se lotila intervalov, kar pomeni, da sem od tistih 5 km kakšno tretjino prehodila. In pri tej hoji se začne.

Najprej si priznam, da nisem več v taki formi, kot sem bila. Potem začnem racionalizirati – ja, skoraj dve sezoni, pa nosečnost, pa 24 kilc gor, pa dojenje, pa utrujenost… Po nekaj metrih ponovnega poskusa teka, si vse to v mislih odpojem še enkrat, potem vsaj še dvakrat mantro odrecitiram P. Pa zakaj? Saj tečem zase, za kondicijo, za boljšo psihično formo, za eno uro samo zase, za…

Ja ne, ni popolnoma res. Malo tečem tudi za B., da v službi ne bo videla samo moje odebeljene zadnjice, pa za A., da ne bo govorila, kako se »ene« ženske po porodu zapustijo, pa za tistega gradbinca, da se mu bo še zdelo vredno požvižgat za mano, ko bo stal na odru in pleskal fasado. Malo pač tečem zato, da sem v okvirih družbeno sprejemljivega oziroma odobrenega. Pa če hočem ali nočem priznati. 
Malo nečimrnosti mi pa pri mojih letih tudi že pripada!

No, sezona je odprta. Danes sem tekla v mukah včerajšnjega in današnjega dne. Zdaj bom dan ali dva počivala, potem se začne zares. Čez dva meseca moram v kopalke. In ne mislim kupovati novih. Ali bolje, da malo prikrijem nečimrnost: čez dva meseca je tek žensk v Tivoliju. Tam se pa spodobi biti.

  • Share/Bookmark

Moja mamica mi je povedala; epilog

Zapisano pod: saj ni res...pa je!!!, življenje je šola — polnaglava @ 22:45

Vsaj upam.

»A te je Mali pustil pri miru?«
»Ja.«
»No, saj sem mu povedala, kaj bo, če ti ne da miru!«

Potem se obrne k meni. Jo vprašam, kaj se dogaja. Malemu je zjutraj, ko ga je videla, zagrozila (bog ve, kaj), zdaj bo pa očitno le pustil njeno Princesko pri miru. Ji povem, da ni vse tako, kot se zdi. Da Princeska rada izziva. Da bi se Mali igral z njo, pa ga zapeljuje, potem pa grobo zavrne, Mali popeni in ji pove, da jo bo »ubou«, ona pricvili k meni, jaz ji rečem naj gre stran od njega in ga pusti pri miru, če se ne misli igrati z njim…

»Ja, saj mi je povedala: »Polna glava pravi, naj grem stran«. To pomeni, da nič ne rešite in da se mora ubogi otrok sam braniti. Jaz imam pa tega nasilja dovolj (btw: pri meni Mali Princeske ni še nikoli udaril ali storil kaj žalega; besedno pač) in sem Malemu zagrozila.«

Pa jo povabim, da skupaj vprašava Princesko, kaj se zgodi, ko ji rečem, naj gre stran od njega.
»Ja, stran grem.«
»Aha, pa potem«, ne znam dati miru.
»Pol grem pa še parkrat mal pogledat…«

In izzivat. In dajat povod za nove bitke, dodam jaz. Mama jo malo pokara, potem ponovi vse od prej. Da je Princeska maltretirana, da popoldne toži, kako je v šoli hudo, da so se v vrtcu imeli tako lepo, ko Malega ni bilo. Ji povem tisto o pištoli in streljanju,  ona seveda pove, da je to Princeska sama naumila, pa ji takoj serviram, da ona pravi drugače (»Aja, enkrat sem v drugem kontekstu omenila, kaj rata iz takih huligančkov…« – sva že vse zmenjeni).  Ko ostane brez argumentov, ko mi že petič pove, da jo napadam in se mora braniti, pove, da vse lepo in prav, ampak Princeska je stara šele 6 let!

Komaj se obvladam, da ji mirno povem, da Mali, ki mu je zjutraj (po njenih besedah) grozila, šteje prav toliko pomladi.
»Ja, že, ampak on ima 15 kil več!!!«

Od tu naprej sem jo samo še zgroženo gledala. Mislim, da je dojela. Se je prav na hitro pobrala. 15 kil več?! WTF?!

  • Share/Bookmark

Moja mamica mi je povedala (učimo se nestrposti)

Zapisano pod: saj ni res...pa je!!!, življenje je šola — polnaglava @ 22:26

napisano 26. 3. 2008 

Mali na igrišču prijoka k meni: »Princeska se pa noče igrati z mano, jaz bi se pa rad.« Pa stopim do Princeske in jo vprašam, zakaj se noče igrati.
»Ker  ni dober. Ko bo velik, bo imel pištolo in bo streljal.«
Osupnem. Obstanem. Ne morem verjet, da je rekla nekaj takega. Odkod ji to? Pa jo vprašam, odkod.
»Moja mamica mi je povedala.«

 In potem stisnem zobe in komaj zadržim solze. Pred mano stoji, vsa lepa, stara komaj 6 in še nekaj, pa že polna predsodkov. V novi oblekci, skrbno negovana, očkova ljubica in mamino sončece. Tako lepa navzven, pa že nagnita odznotraj. Pa nič ni kriva. Poskušam ji prijazno povedati, da se mamica moti, da je Mali najbolj prijeten fantek pod soncem in ko bo velik, bo pameten in  uspešen.

Mali bo mogoče nekoč res streljal. Ampak če bo, bom mirno rekla, da je to zaradi nje in njej podobnih. Ker so ga obsodili in mu zapečatili usodo, ko je bil star 6 let.

Mali je sladek otrok. Vsakemu, ki zna gledati s srcem. Nagajiv, skrajno nesocializiran, vendar željan. In potem v svojem neznanju in nerodnosti dela napakice, ki ga dnevno stanejo prijateljstev. In potem se drugi dan trudi in ko mu že uspe, da ga sprejmejo v igro, v evforičnem veselju naredi napako in je spet izločen.

Mali je res sladek. Kolerik, ki vzroji, brca in mlati okoli sebe, kriči, da gre skoz ušesa. Ga zagrabim, mu pogledam naravnost v oči in v trenutku ve, da ga je polomil. In se spet trudi, dokler mu naslednjič ne zmanjka štrene.

Ma res je sladek. Mu rečem, da bom mami povedala, da ga je lomil, pa plane v jok. Ma kaj jok, na robu histerije je. Ker če ne bo priden, bo moral v klet, kjer živi en stric, ki se ga zelo boji in potem nikoli več ne bo videl prijateljev in šel v šolo. Čisto preč je in takoj se dogovoriva, kaj in kako mora delati, da ga ne bom nikoli zatožila mami. Saj mi je tudi brez tega jasno, da nikoli ne bom rekla, da ni bil okej. Joj, kakšne zgodbe starši napletejo, da imajo otroke »pod kontrolo«…

Sladek je bil že njegov brat. Še v četrtem razredu. Mali lump, s katerim imaš ogromno dela, a vedno z olajšanjem ugotoviš, da v njegovih očeh (ŠE) ni zlobe.  Zdaj je žal že skoraj podlegel vsakodnevnemu poslušanju, da iz njega nikoli ne bo nič.

Princeska je sladka samo na pogled. Potem spregovori. Tožari. In jo pogledaš v oči in jo takoj vidiš. Malo zlobico, ki raste, raste….

Na naslednjem svetu staršev bodo starši spet modrovali in razpravljali o tem, koliko nestrpnosti in nasilja je med našo mladino. Jaz bom tiho. Ne bom jim povedala tega, kar danes govorim vam. Dovolj mi je, da to vem sama. Ker šestletnike še lahko gnetem. Starši so oblikovani, zapečeni, živ bog jih ne spreobrne…

  • Share/Bookmark

Četrtek je ženski večer

Zapisano pod: moje misli, šport in prosti čas — polnaglava @ 22:24

napisano 18. 3. 2008 

Četrtkove večere imam zase. Kadar se kaj pripravlja, tudi torkove. Za svojo dušico, za skupinico žensk vseh starosti, ki jih druži veselje do petja.

Nekaj let sem že čutila, da mi nekaj manjka. Da je še nek del mene, ki ostaja neizpolnjen, nekako nepotešen. Zamenjala sem nekaj ljubimcev, v najbolj kriznem obdobju tudi nekaj na teden, začela obiskovati fitnes, hodila v mesto vsak večer, brez kakšne pametne zavore kadila travo in pila vodko, spet začela s fitnesom, pa tekom, vsakodnevnim plavanjem, aerobiko …Potem se mi je le posvetilo, da imam športa dovolj, da sem ljubezen svojega življenja našla, da se profesionalno dovolj udejstvujem. Prešinilo me je, da je edina stvar, ki se mi v zadnjih letih vse bolj izmika, glasba. Vedno sem menila, da bi se, če bi izgubila sluh, moje življenje ustavilo, pa sploh nisem opazila, kdaj sem muziko v kakršni koli obliki skoraj popolnoma izkoreninila.

V tretjem razredu sem začela igrati violino, kot samouk sem si marsikak dan skrajšala s flavto, v puberteti sem odkrila kitaro. Vmes sem pela v pevskih zborih, na žurih, ob vsaki priložnosti. In rekli so, da dobro pojem…

Pa sem spoznala R. Če dobro pomislim, sva se zbližala ravno zaradi veselja do glasbe. Nekaj prepirov in ljubosumnih izpadov kasneje je v glasbi užival samo še on. Jaz sem morala skoraj omedlevati ob njegovi virtuoznosti, on je meni vsakič, ko sem napela glasilke, rekel: »Eeeeeej, intonacija!«  Ja me je moralo miniti. Dovolj je bil en grozljivo slab partnerski odnos, da  sem  začela verjeti, da za glasbo v resnici nimam nobenega talenta. Glas je zamrl, z njim tudi želja. A očitno le zavestno, saj je ves čas nekje tlela.

Po štirih letih mrcvarjenja se mi je dokončno uspelo izviti iz objema posesivneža. Veliko sem se naučila o sebi. Ampak glasilke so ostale pri miru. Spet so bili žuri, spet je bila kitara, jaz pa sem nekje v ozadju malo čivkala zraven. Kmalu me nihče več ni vabil, naj zapojem kakšno sama, kmalu nihče več ni rekel, da imam glas, da znam.

Pa sem si, tako potiho, še vedno želela.

Prva je pevski zbor omenila moja draga M., potem še druga M., obe sta ukrepali in šli na avdicijo. Jaz pa sem še kar molčala. Tako zelo sem se pustila prepričati, da je tole moje petje eno samo mučenje občinstva, da mi še na misel ni hodilo, da bi se preizkusila pred strokovnjaki z absolutnim posluhom, ki slišijo, če udariš četrtinko mimo! Ampak, kar je prej tlelo, je začelo žareti in odločila sem se, da poiščem učitelja solo petja in preverim, kako je v resnici z mano.

Ravno takrat pa sva s P. med tekom  začeli nekaj na to temo in vprašala me je, zakaj nočem peti v pevskem zboru. Pa saj v bistvu ni, da nočem. V bistvu celo hočem.Že po nekaj vajah sem se prepričala, da je to tisto, kar mi je ves čas manjkalo. In tako sem si vzela četrtke.

»Četrtek je fantovski večer« smo nekoč govorili in žurali vsi po vrsti, glavno, da smo imeli razlog. Zdaj je četrtek ženski večer. Petje, pogosto zraven še kakšen kozarček (z žensko zmernostjo), včasih litrček ali štirje v bližnji gostilni, kjer nihče ne zavija z očmi, ko zapojemo Slovenija, odkod lepote tvoje ali Žabjo svatbo. Nam raje prinesejo še enega na hišo in pritegnejo zraven. Me pa pozabimo, da imamo doma kupe umazanih cunj in goro posode in smo vsaj dve uri na teden vse popolnoma sproščene in zadovoljne. Četrtek je ženski večer! (pa še kakšen torek si vzamemo ;) )

  • Share/Bookmark

Moji tamauci…

Zapisano pod: življenje je šola — polnaglava @ 22:11

zapisano 12. 3. 2008 

… so carski!!!

Tretji teden v službi ugotavljam, da se imam prav fino. Uspelo mi je (v veliki meri) odmisliti kače (Babe), odločila sem se, da bom letos delala samo tisto, kar je moje delo (in se ne razdajala na tisoč koncev in na koncu ugotavljala, da tega res nihče ne ceni) in v službo hodila zaradi ljubezni do otrok in dela z njimi. Zaenkrat sem zadovoljna s sabo.

Dobila sem prvčke. 26 njih. Ni malo in vsak ima svoje finte. Če pogledaš družinske anamneze, ugotoviš, da sta samo dva ali trije brez posebnosti. Ločeni ali umrli starši, avtizem, družinsko nasilje in alkoholizem, ptice selivke, razvajenost do patologije… Z vsakim posebej bi imela veliko dela in ko so vsi skupaj, je to prava cirkuška predstava.

Pa se mi vseeno zdijo prav prijetni. Glasni, a se nikoli ne stepejo. Cmeravi, a jih vedno z lahkoto potolažim. Prepirljivi, ampak še prav nič pokvarjeni. Ne vem, najbrž je taka generacija, ker se spomnim že kakšnih iz prejšnjih let, ki mi niso bili niti najmanj všeč. Naj jim berem pravljico ali kažem, kako se izdela cof, gledajo me kot boga in brezpogojno verjamejo, da imam vse pod kontrolo.

Seveda me totalno izčrpajo in ko pridem domov, me tam čaka Sončece, ki se prilepi name kot klop in me do osmih, ko je čas za spanje, ne izpusti.

Blog sem ustvarila kot ventil, preko katerega bi si čistila prepolno glavo. Če bo šlo tako naprej, bodo posti zmeraj krajši in zmeraj manj izvirni, saj moram reči, da imam zvečer, ko se končno lahko usedem pred računalnik, v glavi popolno praznino. Kar pa niti ni tako slabo.

  • Share/Bookmark

Teci, punčka, teci…

Zapisano pod: uf, sem pametna!, življenje je šola — polnaglava @ 22:10

ag5.jpg

»Mi že vse imamo,
 vse smo že kupili,
le še majhno punčko
radi bi dobili,
ker je že v navadi tako….«  

                          (Svetlana Makarovič) 

Ja, punčke so res zaklad. Jih je treba varovati, je treba delati namesto njih, jih je treba zavijati v vato, da se ne razbijejo. So iz porcelana. So tudi ljubke, z njimi ni posebnega dela in če pod srcem nosiš punčko, devet mesecev poslušaš z vseh strani, kakšen blagoslov je, ker s punčkami je pa res lahko in lepo.

In potem se rodi princeska. Očka je zaljubljen, mama je vsa raznežena. In je veliko joka, ko mora v vrtec, pa ko pade in si razbije koleno, kaj šele, ko ji sosedov mulc reče, da se noće igrati z njo. Takrat je očka ves v krčih, mamico boli, da sama šepa, še babica bi nekako pomagala…

No, saj ni povsod tako. Obstajajo tudi tisti grozni starši, ki svojih deklic ne zavijajo v kokone in ki dopuščajo, da male avše plezajo po drevesih in se grejo s fantki ravbarje in žandarje. A o teh danes ne bom govorila (morda zato, ker se bolj vidim med njimi?). 

»Ljubka mora biti,
mora nas ljubiti,
brati naše želje,
da nam bo v veselje
in da se postavimo z njo…«   

                              (S.M.) 

»A ni vas ubogala?!« se je začudila. »Se bova doma pogovorili.« In sem vedela, da se bosta res. In da ne bo prehudo. Da bosta skupaj ugotovili, da je vse skupaj samo en velik nesporazum, da je bila revica od celega dneva že tako utrujena, da tiste naloge preprosto ni mogla narediti. In ne samo to. Bila je tako utrujena, da mi tega niti ni mogla pojasniti in me prositi, naj ji pustim, da malo počije. Ja, sta se pomenili. Se ne bo več zgodilo. Nikoli. Ima pa mama nekaj za učiteljico…

WTF?! Podkupnina?! V prvem?! Ne, v veliki kuverti lepo spravljena na listu lično izdelana naloga. In še ena za povrhu. Za učiteljico. Da bo vedela, da se je res potrudila, da ji je res hudo in se ne bo več zgodilo… Je mamica nesla v službo, da se ne bi pomečkalo in zdaj prinesla. Pa res bi se rada opravičila za včeraj… 

»Teci, punčka, teci,
življenje ima zate nabrušen nož,
teci, punčka, teci,
ušla mu tako ali tako ne boš….«  

                              (S. Makarovič)

  • Share/Bookmark

Očka na porodniški, 2.

Zapisano pod: moje misli, sončece — polnaglava @ 22:08

baby-3.jpg

napisano  3. 3. 2008 

Ker sem si prejšnji teden dovolila veselje in se naslajala ob težavicah, na katereje naletel moj ljubi J, je prav, da ga danes malo pohvalim. Ker je res frajer in je kar pogumno zaplaval in mu gre, moram priznati, kar dobro. Nekaterih stvari pa prav ne gre pričakovati od moškega (in jih tudi ne). 

Tako sta šla torej danes po nakupih. Plenice, »nadaljevalne« žlice, igrače, dude, kašice in take reči, da ne bo pomote. In nabavila vse, brez napake. V HM pa še vseeno noče, pravi, da nekaj moškosti naj mu pa tudi ostane. Meni je prav. Še posebno po tem, ko je v soboto s Sončecem sam sedel pri zdravniku in se tudi vse zmenil, medtem ko sem jaz vsa v krčih sedela v čakalnici za odrasle. Je že tako, da sem bila eno leto praktično v izolaciji, saj je vsak, ki je prejšnji dan dvakrat kihnil ali sumljivo zakašljal, odpovedal svoj obisk. In tako sem povsem nepripravljena v ponedeljek vstopila v leglo bakterij, virusov, zajedalčkov in takih žverc, v osnovno šolo, natančneje v prvi razred. In potem je tisto, kar je v ponedeljek izgledalo kot nedolžen prehlad, v petek dobilo vse razsežnosti sinuzitisa s temperaturo, ki ni napovedovala prijetnega petkovega delavnika.

Kakšno uro pred službo sem imela dobrih 38°C in to ni ravno počutje za med dvajset (sicer prav prijetnih) nadebudnežev. Ni milosti. Ampak ker sem v ponedeljek šele začela, si preprosto nisem upala poklicati, da me ne bo. Ja, saj vem… 

Misel na službo mi je precej omililo dejstvo, da se mojima dragima doma godi prav lepo in da Sončece ne bo prav nič jokalo, ko bo mama spet zaprla vrata za sabo. Celo pomaha mi in se zraven prav veselo smeji. Najbrž gresta vsak dan na tortice ali kaj podobnega… 

Služba, torej… Naivna kot že dolgo ne sem torej priracala v šolo, nekako odpikala tiste štiri ure, otrokom celo nadvse doživeto prebrala pravljico in se nekako delala, da sem okej. Vmes pojedla 300 Lekadolov. Dočakala odrešilni zvonec, tekla domov v posteljo, vso noč sebi in Sončecu zbijala hudobnih 39°C in več in potem sobotno dopoldne preživela v zdravstvenem domu. Predvsem v upanju, da bom v ponedeljek usposobljena za delo. 

In sem bila. In doživela hladen tuš. Kot že ničkolikokrat prej. Pred porodniško. In ko sem se ravno dobro naučila, da so nekateri ljudje tudi zares grdi, sem ostala doma. Obkrožena z otročički in sijočimi mamicami, ki ne govorijo o drugem, kot o dojenju, plenicah, najlepših nasmehih…  in dihajo ena z drugo… 

Zdaj se na žalost spet spomnim. Babe so kače. Babe klepetajo. Babe so škodoželjne in noben dec ne udari tako močno, kot useka Baba.Ko sem se odpravljala v razred, me je ena  vsa presenečena ustavila na hodniku, kot bi preverjala, če sem to res jaz. Ker je slišala, da sem že od petka na bolniški in bo spet treba cele dneve nadomeščat, pa-komaj-se-je-vrnila!!! Revice. Spet so sedele na kavici. In se tolažile in utapljale svojo bedo v obrekovanju. Obrekovanju vseh, ki se jim ne ljubi sedeti z njimi tam in čakati, katera bo šla prva domov, da se je lotijo. Ker z Babami je že tako. Ko enkrat piješ z njimi kavico, ni pametno zapustiti omizja…

  • Share/Bookmark

Očka na porodniški

Zapisano pod: moje misli, sončece — polnaglava @ 20:36

baby-1.jpgnapisano 26. 2. 2008 

Danes pišem post tik pred odhodom v službo. Misli so pomešane, moje torej, take, kot sem jih vajena, hehe. A če jih ne dam ven takoj, me bodo mučile ves dan. Torej:

Proti koncu porodniške (dopust za nego in varstvo otroka) sem dobila ponudbo za službo, ki je preprosto nisem mogla zavrniti. Pa ne zaradi hudih denarjev, zgolj zaradi dejstva, da bi bila sicer v roku dveh mesecev brezposelna. In ker delam v šolstvu, bi na novo službo lahko upala šele septembra. Delo je popoldansko, dejansko bi Sončece “zapustila” za cca. 5 ur na dan.

In sem se kar na hitro odločila. Ljubega J sem dobesedno postavila pred dejstvo, da konec februarja za dva meseca prevzame porodniško. Lahko si mislite, da se ni nič upiral. Tudi on dobro ve, da bo z otrokom sam samo popoldne, v času, ko sta se tudi sicer veliko crkljala in skupaj lenarila. Niti malo me ni skrbelo, da jima ne bi šlo dobro ali da bi Sončece vseeno preveč pogrešalo mamo in jokalo ves popoldan.

Prvi delovni dan se je zaključil in zanimalo me je, kako sta se imela.
Vse okej, ampak, ko je pa ta otrok lačen, je pa histerija in cel hudič!!! AJA?! In sem seveda prišla na svoj račun, vse, česar zadnjih devet mesecev ni videl ali se mu ni zdelo tako zelo pomembno, se je začelo pred njim razkrivati kot razodetje. Malo mi je udarila ven hudobija, malo tiste sladke privoščljivosti, vse skupaj pa je bilo seveda obliž na ranico zaradi službe. In kaj je bilo s to hrano?

Preden sem odšla, sem mu povedala, kje je kaj, kdaj otrok je, kdaj je dobro iti na sprehod, kaj vse ima v torbi, ki naj jo ima vedno s sabo… In moj ljubi si je napisal na listek: “okoli 11h sadna kašica, okoli 2h mesno-zelenjavna. Med obroki cca. 3 ure.”

In Sončece je na sprehodu zaspalo. In je prespalo “uro za sadno kašico” in se zbudilo okoli 12.30. Seveda na smrt lačno. Onadva pa šele na pol poti domov. In v torbi samo sadna kašica!!!! Ta je bila na vrsti pred uro in pol! Zdaj je čas za zelenjavo!!!

In je revež norel proti domu, vmes poslušal neutolažljivo dretje ubogega lačnega otročička in tudi sam najbrž skoraj znorel… Kdo bi si vendar mislil, da v taki situaciji otrok lahko za kosilo poje tudi sadje ali pa samo tista dva piškotka, ki sta vedno v torbi za vsak slučaj. Red mora bit!

Medtem sem jaz “plavala” v službi. In priznam, da mi je bilo kar v zadoščenje videti, da sem vseeno pogrešljiva. Hkrati pa sem uspela dojeti tudi drugo stran “očeta na porodniški” – čez nekaj dni me ne bo več spraševal, v katerem predalu so nogavice, ko bom morala oditi kam za več dni, bom vedela, da zna skuhati otroku kosilo in poskrbeti, da je vse v redu. To je pa tudi veliko vredno.

  • Share/Bookmark
Starejši zapisi »

Blog moj svet | Zagotavlja SiOL | O Sistemu | Tema: Framefake