moj svet

30.03.2015

Mobi ali pametni telefon? Upam, da še dolgo nič….

Zapisano pod: moje misli, uf, sem pametna! — polnaglava @ 00:17

Zadnjič me je Sončica št. 1 vprašala, kdaj bo lahko dobila mobitel.  Seveda je imela v mislih takega, kot ga vidi pri mami in očetu, torej pametni telefon. In tudi to je jasno, da ga ne bi imela za neskončno dolge telefonijade s sošolkami, na to najbrž še pomisli ne. Moji otrokinji sta prepričani, da je bistvo telefona v igranju igric, fotografiranju, snemanju in poslušanju muzike na YouTubu.  In v resnici je to tisto, kar me navdaja z grozo in kar se mene tiče, telefona ne bosta dobili vsaj do srednje šole.  Upam, da mi uspe in da prepričam tudi Big J-a.

Vsak dan imam priložnost gledati mladino, ki brez majhne tablice v žepu sploh ne znajo več živeti.  Ves čas jim iz hlač odzvanja neka komaj prepoznavna glasba, pred šolo ali na igrišču sedijo tesno skupaj, a se en drugega sploh ne zavedajo, ker ves čas buljijo v majhne ekrančke in, namesto da bi se nerodno osvajali, lebdijo vsak v svojem mehurčki virtualnega.  Še bolj me zmrazi, ko vidim družino na kosilu v restavraciji, ko vsak na svojem ekranu čakajo, da jim natakar prinese naročeno.

Jasno je, da smo krivi mi, odrasli, starši. Sami smo ta svet zavrteli v to smer.  Mislimo, da smo si olajšali starševstvo, ker smo mladičke opremili z napravico, s pomočjo katere jih vedno lahko nadziramo.  Res lepo, otroka bom spustila v svet in ko me bo materinsko zaskrbelo, če je vse OK, ga bom poklicala in bom pomirjena. . .  Če se mi bo seveda oglasil. . .

V resnici mi bo mnogo težje.  Ker se mi ne bo oglasil tisto sekundo.  Ker je zunaj,  na svobodi, kjer se ima lepo in ne misli name.  In najverjetneje počne kaj vsaj delno prepovedanega.  In jaz, ki sem ga opremila z napravo, ne bom mirna, dokler  me ne pokliče in mi pove, kje je in kaj počne.  Ja,  seveda. . .

Lahko bom vesela, če ne bo odgovora, ker bo glasba preveč naglas in bodo divje plesali in se mečkali po kotih in počeli vse, kar smo počeli mi.  Ampak žal tega mladina ne počne več.  Zdaj pridno uporabljajo tehnologijo, ki smo jim jo tako navdušeno porinili v roke.  Ne izkušajo s telesom,  samo opazujejo slike na ekranu.  In to bi nas moralo zares skrbeti.  Pa pustimo debelost zaradi premalo gibanja,  pustimo težave pri novih socialnih situacijah, pustimo beg v virtualno.  Pomislimo, kaj vse jim nudijo pametni telefoni, kaj vse se lahko naučijo z njihovo pomočjo. . .

Za začetek v brskalnik, ki ga uporabljate na svojem pametnem mobilcu, odtipkajte besedo “porn”.  In izkusite, do česa mulci v cvetu pubertete dostopajo brez najmanjših ovir . In ne, to ni pornografija, kot so je bili deležni naši sošolci, ko so fotru sunili Vroči kaj, to je vse, za kar sem do pred kratkim verjela, da je prepovedano…  In otroci to lahko nemoteno gledajo, se učijo in nekoč prakticirajo kot edino normalno.  No, to pa me skrbi. . .

Za boljšo predstavo, kam to pelje, pa tole

porn on your brain

  • Share/Bookmark

16.03.2015

Elita

Zapisano pod: moje misli, uf, sem pametna!, življenje je šola — polnaglava @ 22:04

Zanimivo, kako si ljudje predstavljajo elito.

Gledam šov Big Brother, ki je zame edini pravi resničnostni šov. Ne gledam vsak dan, ravno toliko, da vem, kdo je kdo in v kaj se spreminja.
In se ne morem načuditi, kaj ljudem pomeni beseda “elita” in kaj “moč”. Zanimiva bi bila njihova definicija “svobode…

Človek je res najbolj nevarna žival na svetu…

  • Share/Bookmark

6.03.2015

Eni res čisto vse delajo s stilom. . .

Zapisano pod: bolji život, šport in prosti čas — polnaglava @ 19:10

Je rekla, da je to zloraba podatkov javnega značaja, užaljeno dvignila nos in podala odstopno izjavo.

Če ne bi ravno danes z učenci debatirala o odgovornosti…

  • Share/Bookmark

4.03.2015

Hvaležna, ker imam…

Zapisano pod: bolji život, moje misli, saj ni res...pa je!!! — polnaglava @ 22:57

…svojo glavo!

Ves dan se že upiram debatiranju o noveli Zakona o zakonski zvezi… Pa prižgem TV, pa skočim na Facebook, pa prižgem radio… Ne, ne bom komentirala! Ker ni kaj komentirati! Ker smo končno dali zeleno luč nečemu, kar bi že zdavnaj moralo peljati!!!

Ura je pol enajstih, skrajni čas bi bil, da grem spat, pa na FB preberem komentar znanke v smislu, da bere, da od danes naprej ne bo več mama… Ja kaj pa boš, ljuba duša?!

Neverjetno, koliko dela da ljudem ena takale spremembica. Namesto mož in žena, bo napisano “dve osebi”. Poleg tradicionalne družine bo končno tudi na papirju še kakšna manj tradicionalna.
A je lahko kdo toliko omejen, da se boji, da bo matičar na poroki rekel “…vaju razglašam za dve osebi…”? Ali se ženska res upravičeno boji, da ji otrok ne bo smel več reči “mama”?! Prosim, no, malo spoštovanja do mojega želodca…

In potem prebiram, da bodo zdaj homoseksualci na veliko začeli posvajati otroke… Čigave??? Svoje oz. otroke svojih partnerjev. Da bodo lahko tudi legalno za njijh skrbeli… Vsak, ki se je kdaj soočil z idejo o posvojitvi, ve, kako dolgotrajni in zapleteni postopki so to. A homoseksualni pari jih bojo pa kar dobili, ko se jim bo zahotelo? Kar se mene tiče, tudi prav. Ampak dvomim, da vsi geji in lezbijke razmišljajo samo o tem, kako bi svet rešili pred sirotami…

O promoviranju homoseksualnosti ne bom izgubljala vesed. Se pa resno bojim, da pri pouku večkrat na leto reskiram odpoved, ko z otroki spregovorim tudi o tem. Kot o povsem normalnem delu človeške družbe.

In potem berem še o vrednotah družine… Ja? Vrednote moje družine so medsebojno spoštovanje, ljubezen, topli odnosi, poštenje, zaupanje… Ne razumem, kdo bi nam to lahko vzel. Ali je vrednota družine v resnici samo to, da otroka lahko naredita samo ata in mama, potem gre pa ata v gostilno, mama pa za šporget in tam tiho upa, da jih zvečer ali sredi noči ne bo fasala, ker bo stari preveč nabasan.  Mogoče se bo pa vrnil veseljaške volje in bo morala do jutra poslušati bifejske vice…

Strahovom ni konca, spet se lepo delimo na ene in druge, kopja se seveda lomijo na otrocih, ki smo jih pred tem po možnosti po riti, ker so z marmelado popackali novo jopico. Jutri bo nov dan, v parih tednih se bo poleglo, tako ali drugače, živeli bomo naprej in vsi še bolj glasno vpili, da nismo homofobi, ampak pri otrocih se pa konča… Ja, ali pa začne…

Vse tiste mame, ki so v noveli našle člen, ki jim je nagnal strah v kosti, da po novem ne bodo več “mame”, pa pozivam, da jutri takoj po službi tečejo v vrtce in šole po svoje otročiče in jim namenijo malo svojega časa… Da bodo res MAME…

  • Share/Bookmark

2.02.2015

Ameriški nogomet ali kdo je ta moški v moji dnevni sobi

Zapisano pod: moje misli, šport in prosti čas — polnaglava @ 22:34

Moj mož Američane samo trpi. Kar tako, generalno. Pač ni navdušen nad njimi, če se lepo izrazim. Zagotovo ne bi šel živet tja. Na živce mu gre ta njihova superiorna drža in občutek, da smo vsi lahko srečni, da obstajajo. Če nič drugega, bojo oni rešili svet pred napadom meteorjev. Da o boju proti terorizmu niti ne govorim… Moj mož pač ni navdušen nad ameriškim…
Moj mož tudi nikoli ne gleda nogometa. Sem ena tistih žensk, ki sploh ne ve, da je svetovno prvenstvo, ker ji je to k sreči prihranjeno. Se mi ni treba delati, da ga podpiram, ni mi treba kuhati mulo, ker je cele dneve pred televizorjem, ne pospravljam praznih piksen pira za njim… Moj mož pač ne gleda nogometa…

Ampak, ko se pa to dvoje poveže, ko nastane AMERIŠKI NOGOMET, takrat se pa moj mož spremeni v divjaka, 4 ure sedi na kavču in živčno trza vsakič, ko Sončici želita kaj od njega in ves čas ponavlja svojo mantro “sam tole pogledam, pol bo pa pol leta spet mir”. In jaz ga gledam in ne vem, ali bi mi bil smešen ali samo malo čuden, ampak ga tiho podpiram in čakam, da mine… In ko ga gledam, ko skače pred ekranom in vpije “to, to, jeeeee”, se samo zmedeno vprašam, kdo je ta moški, ki skače po moji dnevni sobi…

  • Share/Bookmark

22.04.2012

Najbrž je imela polno rit Persenov…

Zapisano pod: bolji život, moje misli — polnaglava @ 18:39

Včeraj sem se nekaj minut čez 8 odpravila na upravno enoto urediti nove dokumente za Sončece št.1. Osebna ji sicer poteče poleti, a ker sem pozabljiva, sem se navadila stvari urejati takoj, ko se spomnim. Da ni potem panike. Pa se vseeno vedno najde razlog za stres ;) .
Kot vsaka vas imamo tudi mi svoj urad, kjer lahko urejamo praktično vse. Čeprav imamo do Mačkove slabih 10 km. Lepo smo se navadili, da nam to pripada. Mi smo tisti, ki smo nekoč zahtevali ta urad in s tem posredno odprli še eno ali dve delovni mesti v javni upravi. Prebivalci, razvajeni potrošniki, če želite.
Stopila sem torej nekaj čez osmo v Urad, s Sončico št. 2 v naročju. In debelo pogledala, ko sem pred sabo v vrsti zagledala kakih deset ljudi. Dva sta bila pri okencu pri edini zaposleni. Stopim noter, se naslonim na zid in čakam. Tista dva sta še vedno pri okencu in na hitro je videti, kot da stojita tam, ženska za šalterjem pa gleda v računalnik in vsake toliko nekaj natipka. Ne premakne se nikamor.
In začnejo padati prve opazke.
“A misliš, da zanalašč dela tako počasi?”
” Po moje je tole izpad zaradi srede.”
“Gospa, bo treba dati v drugo prestavo!”
“A ne bi še ene poklicala za šalter, a ne vidiš, da je gužva?!” (mimogrede, ženska je bila sama, nobena ni zadaj pila kavice, nobenega smeha in klepeta ni bilo slišati nekje v ozadju. op.p.)
Pripombe o delovni vnemi so se še kar vrstile in počasi mi je vrela kri. Kako so lahko tako nekritični? Tako napumpani s strani velikih voditeljev? Take ovce? A nimajo svojih možganov? A ne znajo pogledati en meter naprej od svoje riti in oceniti stanja malce bolj objektivno?!
Moški v delavskem pajacu me je ves čas pogledoval s simpatijo, saj sem tam čepela z majhnim otročičkom v naročju in videti je bil prepričan, da mi gre vse pošteno na jetra. Ni bilo dolgo, ko me je ogovoril in pri tem seveda pričakoval, da mu bom pomagala razgreto ozračje še dodatno pogreti. Mirno sem ga pogledala, se zbrala in s karseda umirjenim in tihim glasom povedala, da imam občutek, da je delovno mesto opredeljeno na število prebivalcev in je bržkone res sama, ter da imam občutek, da ima težave z računalnikom in da za zastoj objektivno ni kriva sama. “Ampak nisem strokovnjak na tem področju in res samo ugibam. Sicer smo pa danes tukaj zato, ker bi še pred prazniki radi imeli nove dokumente in smo čakali do zadnjega…)
Moški je videl, da nisem pravi naslov za netenje požara, ljudje v vrsti so ob mojem “modrovanju” malo pogledali v tla, malo je vse potihnilo. Potem je prišel “garač v pajacu” na vrsto. Po nekaj sekundah je v roke vzel mobitel in poltiho zahteval: “…ja, dej povej tvoj EMŠO in davčno… kaj, 133… aha, okej…”. Delavka za šalterjem je mirno počakala, da je po telefonu pridobil vse, kar bi moral prinesti s sabo, potem je svoje delo nadaljevala. Hitro, počasi, ne vem, ne bom sodila.
Kmalu sem dojela, da še dolgo ne bom prišla na vrsto, odločila sem se, da grem domov, se pripravim za službo in kasneje, ko oddam tamauko privatni varuški, poskusim še enkrat, potem pa oddivjam v svoj popoldanski šiht.
Ob 10h je bilo stanje videti boljše, v vrsti pred mano dva moška in ena ženska. In en na šalterju, v obravnavi. Spet je trajalo, ampak tokrat sem bila bližje in slišala, kako so se nekajkrat zagnali windowsi. Torej ji res dela probleme računalnik. Kasneje sem izvedela, da ga je že vsaj desetkrat resetirala, pa ni pomagalo. Ja, najbolj spretna res ni bila…
Pa malo prisluhnem čakajočim. Moška (spet v zamazanih kombinezonih, morda avtomehanika ali kaj podobnega) sta besno razpravljala o tem, kako je lena, koliko plače bi si zaslužila, koliko dobi čistilka, ki dejansko gara, koga vse zajeda s tem, ko tam sedi in nič ne dela.
Prideta na vrsto. Nekaj ji rečeta, ona pa: ” Ja, tega pa ne dobita pri meni.”
“Kaj da ne, vedno smo to tukaj urejali!”
“Ne, jaz nimam teh obrazcev, to ima Avto moto zveza. Lahko vama samo overim, če kaj napišeta.”
“Kol’k to stane?!”
“Evro in pol.”
“Dej papir!”
Delavka za pultom jima da list papirja in svinčnik, tip začne pisati, ona pa se nagne proti vrsti “Kar en naj pride naprej…”
Tipu v kombinezonu se je utrgalo. Dobesedno. Zabrisal je kemik, zmečkal papir in ga vrgel v okence (drugače bi ga v njeno glavo), začel vpiti: “Prekleta prasica, a zdej boš pa naprej jemala!!!! Prasica! Niti 500€ nisi vredna!!!” Kompanjon je še nekaj zatulil z njim, potem sta zgrabila kljuko, vrata na “tresk” odprla in jih za sabo tudi na polno zaloputnila.
Ženska je sedela in vzela v obravnavo novo stranko. Potem se je spet zaslišal tisti znani napev ob izklopu računalnika in zagonu Windowsev. Ko sem prišla na vrsto, mi je povedala, da ni nujno, da bo uspel prenos in če ne potrebujem osebne tako zelo nujno, naj pridem raje v ponedeljek…
Res je, zelo spretna ni bila. Lahko bi že ob 8h na okence obesila listek s pojasnilom, da ima težave z računalniškim sistemom. Lahko bi vsem, ki niso imeli s sabo potrebnih stvari, povedala, kaj potrebujejo in jih odslovila, lahko bi se kakor koli postavila zase. Res pa je tudi, da so vsi, ki so v petek želeli vložiti vlogo za nov dokument, doplačali prioriteto, da bo gotovo še pred prazniki. Torej so vsi čakali do zadnjega. In bili zato malo živčni. In gotovo neobjektivni v svojih komentarjih, predvsem pa nekonstruktivni.
In še nekaj je res. Med osmo in deseto dopoldan so v čakalnici upravne enote stali garači v delavskih kombinezonih in ena družina s praktično odraslima otrokoma (mama, oče, sin in hči). Vsi so se deklarirali za prave delavce, za take, ki državi dejansko ustvarjajo dobiček. In prav vsi so imeli čas sedeti tam in čakati na dokumente, ki jih bodo za prvomajske praznike spravili čez mejo. Negovalka je medtem brisala rit v bližnjem domu za ostarele, pomočnica vzgojiteljice je takrat brisala ritko v bližnjem vrtcu, učiteljica solzice učencu tretjega razreda, ker za malico ni dobil evrokrema…

  • Share/Bookmark

12.04.2012

Preklete gnide zajedavske, a ne štekajo, da je kriza???!!!!

Zapisano pod: bolji život, moje misli — polnaglava @ 22:59

Štekajo, brez skrbi.
Plače imajo zamrznjene že n let.
Delovna uspešnost je že utonila v pozabo.
Napredovanja v nazive (za kar potrebuješ kar nekaj točk, ki jih dobiš z veliko dodatnega neplačanega dela) se ne plačuje več.

ŠOLNIKI NE BOMO STAVKALI ZARADI NAPOVEDANIH ZNIŽEVANJ PLAČ, NA TO, DA NISMO VREDNI VEČ KOT KVALIFICIRAN DELAVEC V FABRIKI, SMO SE ŽE NAVADILI.

STAVKALI BOMO ZATO, KER BI RADI DELALI.

Ker bi radi otroke nekaj naučili, jih vzgojili namesto njihovih vedno zaposlenih staršev, jim zraven vcepili še kakšne moralne vrednote.

VLADNE NAPOVEDI UKREPOV (danes so romale v državni zbor v potrditev):

- normativno povečanje števila učencev iz 28 na 30 (v razredih po 20 učencev ima pri nas 1-3 učenci odločbo o prilagojenem izvajanju programa)
- spremenjen normativ za knjižničarje in svetovalne delavce ( po novem bo en delavec za 480 učencev – posledično bodo v manjših šolah, kje imajo samo po 350 učencev, svetovalni delavci in knjižničarji zaposleni za cca 70%. Nekako dvomim, da bodo pri 350 učencih v resnici delali samo 70%)
- učna obveznost se učiteljem poveča za eno uro
- izvajanje interesnih dejavnosti, učne pomoči in jutranjega varstva se prenese v delovno obveznost
- pri prevozu na delo se namesto javnega prevoza povrne 4% cene bencina za km
- zniža se financiranje prehrane
- na službenih poteh znižanje kilometrine na 15% cene benzina in znižanje dnevnic za 20%
- ukinitev nivojskega pouka

Takole na hitro to pomeni, da bom drugo leto ob kakšnih 200€. Če bom obdržala 100% zaposlitev, kar pa je malo verjetno, če bo sreča, pridem na kakšnih 70% (se mi sploh ne ljubi računati, koliko plače bom dobila za to). Realno bo septembra na naši šoli vsaj 6 učiteljev viška. Ključ za odpuščanje je bil pred nekaj dnevi prikazan na eni od informativnih oddaj. Štela bo delovna doba, pa pridobljeni nazivi, socialno in zdravstveno stanje ne bo tako pomembno, bolj pomembno bo, da ja nimaš nikogar, ki bi te ob izgubi službe lahko preživljal, saj boš kljub temu, da si učitelj leta, na cesti prvi. Otroci ne štejejo, dejanska zavzetost za delo tudi ne. Dokončna smrt socialne države…

V istem razredu sta dva oddelka po 17 otrok. V vsakem sedita po dva otroka s posebnimi potrebami, dva odločbo čakata. Do poletja bodo starši dveh otrok izgubili zapolsitev in se bodo odselili s trebuhom za kruhom. En se bo prešolal, ker ima v drugi šoli najboljšega prijatelja. Septembra jih bo ostalo 31. Združili jih bodo v en razred, v katerem bodo sedeli vsaj 4 učenci s posebnimi potrebami. Ena učiteljica bo dobila odpoved. Druga jo bo dala in se “preselila” v Idrijo…

  • Share/Bookmark

11.04.2012

Letni fiktivni dohodek (in spet malo učiteljskega jamranja)

Zapisano pod: bolji život, moje misli, življenje je šola — polnaglava @ 23:50

Juhuuuuu!!!
Končno sem ugotovila, kako bom drugo leto svoji skoraj obubožani družinici privoščila nekaj dni smučanja! Preprosto bom rezervirala hotelček, par dni smučarskih kart in učitelja za Sončici, potem se bomo pa imeli lepo. In kobo treba plačati, bom na blagajni pokazala najnovejši slovenski umotvor – odločbo o otroškem dodatku – in jih povabila, da si zahtevano vsoto vzamejo iz mojega letnega fiktivnega dohodka. Ker, jebiga, prišli so časi, ko bo treba vse dohodke do nule porabiti. In jaz se bom, prisežem, poslužila tudi tega.

Danes sem klicala na CSD. Zanimalo me je, zakaj so mi kot premoženje šteli tudi hišo, v kateri živimo, glede na to, da naše stanovanje meri dobrih 60 kvadratov, 4-članski družini pa po zakonu pritiče 130. In sem izvedela, da mi v resnici niso računali stanovanja, v katerem živim, ampak parcelo, na kateri je postavljena hiša (v kateri živim z možem in dvema otrokoma na 62m2). Da sem torej bistveno premožnejša od tiste družine, ki se v centru Ljubljane “stiska” na 130 kvadratih luksuza v večstanovanjski hiši (brez deleža na zelenici okoli nje). Popizdiš. To je pa res mogoče samo še pri nas. Nov avto na kredit in stanovanje v stari plesnivi hiši z vrtom. Bogatija brez primere!

Čez nekaj dni me bo vlada obrala še za tistih nekaj denarcev, ki jih dobim za to, da vsak dan opravim svoje vzgojno-izobraževalno delo. Odločba bo ostala nespremenjena…

Pa me pri vseh teh varčevalnih ukrepih znižanje plače niti ne boli tako zelo. Vsi moramo zategniti, vsi prispevati, se strinjam. Ampak čakam, da nekdo od novinarjev vendarle enkrat pove tudi to:
- plače imamo zamrznjene že več let
- Napredovanja imamo zamrznjena že nekaj časa, zdaj že pol leta tudi dokončno neizplačljiva, do nadaljnega
- delovno uspešnost imamo zamrznjeno že vsaj 4 leta
- od septembra nimamo več sofinanciranih strokovnih izpopolnjevanj (poslanci se še vedno lahko urijo v golfu, samo v manjšem obsegu)

Kljub temu še vedno delamo kot takrat, ko smo bili za presežke dejansko tudi plačani.

In se spomnim še kupa mitov o učiteljih, ki bi jih bilo dobro razbiti:
-DOPUST: tudi šolniki vsako leto prejmemo odločbo o dopustu, v kateri je jasno opredeljeno, koliko dni smo plačano odsotni z dela. Potem na prste preštejemo dni počitnic in izračunamo, koliko dni bo treba “prinesti noter” in koliko ur je to. In potem pridno beležimo nadomeščanja in še nekaj takih reči, zaradi katerih ljudem običajno zaigra nasmeh ne ustih ob pogledu na plačilno listo in upamo, da nam bo do konca šolskega leta uspelo večino počitnic spraviti pod streho. Ne, nadur nam ne izplačujejo, dejansko jih potrebujemo zato, da lahko julija in avgusta sanjamo o destinacijah, ki si jih ostala raja privošči sredi novembra….
- 8-URNA PRISOTNOST – z veseljem, če bi imela kabinet in dostop do računalnika. Ker tega ni in moram svoje intelektualno delo opravljati na domačem računalniku, ko mularija zaspi, si to mirno pišem v službeni rok. Ponavadi od 22h do 24h. Takoj zamenjam za dan, prisežem. Poleg tega bi veljalo opozoriti, da gre pred vsako ekskurzijo, izletom, športnim denvom, kulturnim… učitelj na ogled, da s eprepriča o primernosti in da se pripravi na kvalitetno izvedbo. Seveda se kdaj zgodi, da lena učiteljica biologije vse za ogled botaničnega vrta (naravoslovni dan) uredi na osebnem nedeljskem obisku tega prijetnega koščka zemlje. Tako se najprej malo pozabava in pouči svojega otroka, potem pa “izkoristi gužvo” in mirno najavi še prihod 50ih učencev za naslednji dan. Zajedavka! In potem je še na govorilni uri tako žleht, da ob petih ne zapre vrat pred nosovi staršev, ampak se z njimi pogovarja ure in ure, dokler staršem ne zmanjka pritožb in pripomb in se odvlečejo domov.
- DVIG NORMATIVA IZ 28 NA 30 UČENCEV 

  • Share/Bookmark

29.10.2011

Še ena o kazni

Zapisano pod: saj ni res...pa je!!!, uf, sem pametna!, življenje je šola — polnaglava @ 20:05

Zdi se, da se moj svet te dni vrti samo še okoli kaznovanja ubogih malih nebogljenih bitjec. Pred dnevi sem imela izredni roditeljski sestanek na temo kaznovanja, razločevanja med otrokovo željo in potrebo, nudenja podpore in pretiranem ščitenju otroka ipd, kot po naključju pa mi je v četrtek v vrtcu v roke prišel brezplačnik Moj otrok in vrtec. Ker sem imela po oddaji Sončeca 1 v skupino še nekaj malega časa, sem se odločila, da revijo na hitro prelistam kar tam. Takoj mi je na naslovnici v oči skočil članek Ali je kazen potrebna, ki ga je podpisala sama urednica. Pena mi je šla na usta. Najprej sem pomislila, da bodo revijo, v dobri veri, da prebirajo večletna dognanja strokovnjakov, prelistali predvsem starši, ki niso pedagoško izobraženi in take članke pojedo za malico, potem sem imela pred očmi starše, ki sem jim samo nekaj dni prej skušala dopovedati, kako zelo napačno je misliti, da njihov otrok, vsakič, ko potoči solzico, v resnici zelo trpi, potem me je spreletelo, da se vzgojiteljice v našem vrtcu morda s takimi traparijami strinjajo in bo moje že tako malce divje dete v njihovi oskrbi do konca podivjalo. No, okej, priznam, da me to v resnici ni zaskrbelo ;) .

V članku namreč v manj kot tisoč znakih avtorica oznani, da je kazen nasilje nad otrokom, da si starši izmišljamo kazni, ker smo vzgojno nemočni in jezni in da bomo zaradi udarca po ritki kmalu morali v zapor. Vsekakor priporočam, da si veleum preberete in potem sami presodite, koliko strokovnega znanja in svojih otrok ima dotična gospa. Za poslastico pa nekaj ljubkih citatov:

“Starši kazni največkrat izrekamo, ker čutimo nemoč.”
“… otrokom je v normalnih okoliščinah vedno v interesu… da dan poteka čim bolj mirno.”
“Če starši nimamo dovolj potrpljenja zanje in začnemo še z izrekanjem kazni, se takšen dan nikoli ne konča dobro.”
“Veliko bolje je ponuditi sodelovanje… kadar je otrok zvečer utrujen, se z njim pogovorimo: “Poglej, kako si utrujen. Kaj bova zdaj storila?”  ” (tale stavek je včeraj moj mož celo preizkusil, o rezultatu pa ne bi, me še vedno lomi od smeha, ko pomislim na to.)

Saj v bistvu mi je sedaj, ko ga berem že tretjič, že kar malo smešno. Dokler ne pomislim na tistih 20% staršev, ki bodo odgovorni urednici verjeli…

  • Share/Bookmark

1.10.2011

Kazen mora biti, kazen je vzgojna!

Zapisano pod: uf, sem pametna!, življenje je šola — polnaglava @ 18:12

Citat, ki smo ga kot manjhni slišali vsakič, ko se je vrtela Zvezdica Zaspanka. Jaz sem verjela. In verjamem še danes.

V letih, kar delam v šoli, se vse pogosteje srečujem s problemom kaznovanja. Težko mi je vsakič, ko srečam starša, ki ne verjame, da je kazen za otroka dobra in nujna, ko pa izvem, da tako razmišlja tudi kakšna učiteljica ali vzgojiteljica, bi jo hitro poslala nazaj na faks ali vsaj hotela, da hitro še enkrat prebere “Slobodnu decu Samerhila” in razmisli, kam to pelje…

Glede kazni se v letih pri meni spreminja samo eno – vedno bolj mi je namreč jasno, kako zelo škodljivo je, če otroci odraščajo brez nje in vedno bolj se posvečam temu, kako skrbnim staršem to dopovedati na način, ki ga bodo razumeli in sprejeli.

Te dni me je prijateljica prosila za nasvet. Njen šestletnik naj bi bil v šoli (v podaljšanem bivanju) neobvladljiv. Beseda, ki je ne smem slišati. V šoli je po mojem skromnem mnenju lahko neobvladljiv samo avtist, ki ni voden in ima večkrat na dan izbruhe (avto)agresije, vpitja, brcanja v prazno ipd. Za take predlagam čim hitrejši obisk v pediatrični ambulanti in napotitev k strokovnjakom. Sicer pa je po moje šestletnik  bitje, ki na najrazličnejše načine poskuša še naprej živeti kot majhen otročiček, okoli katerega se vrti ves svet ali vsaj vse sorodstvo. In tu ni nič nezdravega, nenormalnega, nič patološkega, če hočete.

Patološko postane, ko mu prijazna gospa mati ali vzgojiteljica reče, da tako se pa ne dela, to nam pa ni všeč, tititi, grdi fantek, lumpek ali kaj še bolj ogabnega, po možnosti v spakedrani “otroški govorici” in potem pričakuje, da bo mulc prišel k sebi in nehal z neumnostmi in se bosta lahko pomenila o črkah in številkah. Bljak! Prijateljica od učiteljice ni izvedela, kaj konkretno je pri fantu tako nemogočega, izvedela je samo za zadnjo neumnost, ki si jo je izmislil v kompaniji s sošolko in skoraj pobegnil iz šole. In ko je mati želela izvedeti, kako so ga v šoli kaznovali, ji je učiteljica skoraj malo zgroženo rekla :”Saj ste pedagoginja, saj veste, kaj si pedagogi mislimo o kazni!”. Seveda je bila rahlo v šoku, ni rekla nobene, ampak se je obrnila domov in se začela spraševati, kaj dela narobe, da je njen otrok tako zelo neobvladljiv. Na tem mestu je le treba povedati prijateljici v bran, da je sine doma povsem običajem otrok, ko si izmisli kaj zelo trapastega, jih pa “dobi po prstih”. Super dečko je! Bi pa najraje šla v šolo namesto nje jaz in vprašala šefico, KAJ je tisto, kar si pedagogi mislimo o kazni. Ker si očitno mislimo zelo različne stvari…

Težko delo, kako staršem in drugim vzgojiteljem povedati o krivici, ki jo s takim načinom vzgajanja dela otroku, je zdaj že kaka tri leta olajšano s perfektno knjigo, ki je nastala v sodelovanju med dr. Zoranom Milivojevićem in delavci Mladinskega doma Jarše. Mala knjiga za velike starše je skoraj dobesedno priročnik, saj ponuja odgovore, kako pravilno pohvaliti in grajati, kaj kazen je in kaj ni, razloči med kaznijo in nasiljem ipd. Toplo priporočam.

Na kratko o kazni, ki se začne na strani 56 z naslivom “Otrok se ne obnaša tako, kakor želimo starši”.  Kritiki vedenja naj sledi grožnja s kaznijo, tej pa (v primeru, da otroke ne naredi, kot je dogovorjeno) tudi konkretna kazen. Največkrat se namreč ustavi ravno tu. Do groženj še pridemo, ko pa je treba televizijo za nekaj dni ugasniti ali ukiniti vse sladkarije za en teden, pa sila vzgajanja usahne. In na koncu vztrajanje pri izrečeni kazni.

Ravno zaradi te zadnje stopnje je pomembno imeti načrt kaznovanja. Spomnim se namreč prijateljice, ki je v živalskem vrtu skoraj takoj po prihodu takrat dve letni hčerki, ki je s tal pobirala pesek in ga metala na vse strani, zagrozila nekako takole: “Če vržeš še en kamenček, bomo šli domov!” Ker je malčica to seveda storila, se je znašla v precepu – izvesti konkretno kazen in pri njej vztrajati, ali vzgajati enkrat drugič. Kazen je izvedla. Amapak na žalost kaznovala še sebe, saj sta morali domov…

Še ena stvar, zaradi katere je knjigo pametno vzeti v roke, je ta, da nas opomni na razlikovanje med potrebo in željo, torej na kaznovanje z odvzemom nujno potrebne stvari oz. odvzemom ugodnosti. Po razumevanju teh pojmov postane kaznovanje otrok mačji kašelj, skoraj zabavno, če sem malo zlobna :D .

Na kratko spregovori tudi o fizičnem kaznovanju, razjasni kako, kdaj, koliko, če že; poudari razliko med udarcem po riti in “mazanjem zaušnic”, razloži, zakaj ni enako udariti po riti dveletnika in premlatiti najstnika ipd. Vredno branja, človek razširi pogled in zelo verjetno malo spremeni mnenje.

Evo, moji  Sončici sta že malo nervozni, če se hočem izogniti temu, da bi naredili kaj, kar bi morala kaznovati, moram takoj nehati s pametovanjem in nadaljevati z zlaganjem kock. Mogoče pa še kaj dodam v komentarjih. Vaših bom pa tudi vesela, če le ne bodo žaljivi

  • Share/Bookmark
Starejši zapisi »

Blog moj svet | Zagotavlja SiOL | O Sistemu | Tema: Framefake