Zadnjič sem v nekoliko “rahlem” klepetu med proslavljanjem v Bratislavi ugotovila, da termin “moj prvi fant” niti ni tako zelo enostavno pojasljiv pojem. Teh prvih sem namreč naštela kar nekaj, pač glede na to, o čem je v zvezi z moškimi tekla debata. Zanimivo, noben od njih ni ustrezal oznaki “moj prvi”, kot je v splošni rabi.
Moj prvi fant je bil nežen, prijeten, pošten, prijazen, malo me je poljubljal, veliko držal za roko, kaj več si pa ni drznil. Kasneje se je le odločil, da so mu nekoliko bolj kot ženske všeč moški, meni pa se je malo odvalil kamen od srca. In v Bratislavi sem v svoji “rahlosti” glasno razmišljala, da res ne vem, ali se je ob meni odločil, da ženske niso zanj, ali sem mu bila všeč, ker sem bolj dec kot baba 
.
Šele kakšno leto po tem se je zgodil moj “prvi”. Ta res ni omembe vreden, zato na tem mestu ne bom izgubljala besed za tistih pet minut. Ga niti ne smatram za “prvega”, čeprav ga po teoretični strani ne morem zanikati. Se zgodi, takrat smo bili vsi malo več kot “rahli”. In svobodni. In stari ravno dovolj, da se nam je zdelo, da če zdaj ne, je pa vse zamujeno in se sploh nima smisla več kazati v družbi “zrelejših” vrstnikov.
Še isto poletje se je zgodil moj Prvi fant. Tak z vsemi sestavinami, z najbolj noro zaljubljenostjo in slepoto za vse slabo na čelu , tak, ko veš, da nič ni prav in je ravno zato vse tako sladko in krasno in zanimivo in… Metuljčki, utrip srca, čisto topilo… Prvi fant, ki mi je zlezel pod kožo in preprosto ni več načina, da zleze ven. Najina zveza niti slučajno ni bila “resna”, moji niso vedeli zanj, njegova mati je rekla, da “te male lajdre ne bo gledala v hiši!”, dobivala sva se v družbi in iskala intimne kotičke. To je tisti “prvi”, ki se ga spomniš, pa se kar nasmehneš in zasanjaš in si res zaželiš, da bi se samo za tisith par trenutkov lahko vrnil v času… Poba se je že takrat spogledoval z opojem, meni ni bilo preveč všeč, ker sem vedela, da gre predaleč…
Potem je tu še prvi “pravi” fant, tisti, ki ga predstaviš mami in si skupaj veliko časa, veliko sta sama, gresta na morje, na trgatev, na bratovo poroko, kjer že vsi planirajo tudi vajino, potem se zaveš, da je kljub vsemu prvi, da sta prišla do točke, kjer se želje in cilji preveč razhajajo in greš narazen.
In potem pridejo vsi “drugi” fantje ( meni je bil drugi gej prihranjen; mogoče sem izgubila moškega v sebi, ali pa so takrat vsi že imeli fante).
Potem se pojavi prvi resen kandidat in prvi mož. In iskreno upam, da tukaj ne pridem do drugega.
Ampak tisti Prvi, tista prva divja zaljubljenost, tisti ostane do konca. Vsaj v meni je. Nekajkrat sem ga kasneje še srečala, nekaj časa je celo hodil z mojo dobro prijateljico. Takrat se z drogami ni več samo spogledoval, takrat je bil že precej “zdelan” in tudi zapor je že videl od znotraj. Meni je vseeno uspelo obdržati spomin na tisti čas, ko je bil njegov nasmeh samo malo nagajiv in je bil …. ah, najbrž je bil lump, ampak meni se je zdel najbolj prisrčen mucek na svetu.
Včeraj me je babji firbec gnal na Google. V glavo mi je padlo, da včasih tam odtipkaš kakšno davno pozabljeno ime in izveš, kaj se z njim dogaja ves ta čas. Prvo davno pozabljeno ime je bilo Njegovo. In prvi zadetek društvo, v katerem je igral harmoniko:
Z žalostno vestjo pa sporočamo, da nas je mnogo prezgodaj zapustil naš član XX
Zraven pa fotografija veselega “mojega prvega”, ki je nedvomno potrjevala, da je to on in edino on. Kar sedela sem tam pred ekranom kot kup nesreče in popolnoma brez misli samo čutila, kako se mi nabirajo solze. Ker je bil prvi. Ker mi je zlezel pod kožo. Ker zdaj ni več upanja, da ga bom nekoč spet srečala sredi Ljubljane in bom še dva dni vsa v “luftu”, ker bova spregovorila tistih par besed. Sem res prav žalostna…
.
[
