moj svet

Zdi se, da se moj svet te dni vrti samo še okoli kaznovanja ubogih malih nebogljenih bitjec. Pred dnevi sem imela izredni roditeljski sestanek na temo kaznovanja, razločevanja med otrokovo željo in potrebo, nudenja podpore in pretiranem ščitenju otroka ipd, kot po naključju pa mi je v četrtek v vrtcu v roke prišel brezplačnik Moj otrok in vrtec. Ker sem imela po oddaji Sončeca 1 v skupino še nekaj malega časa, sem se odločila, da revijo na hitro prelistam kar tam. Takoj mi je na naslovnici v oči skočil članek Ali je kazen potrebna, ki ga je podpisala sama urednica. Pena mi je šla na usta. Najprej sem pomislila, da bodo revijo, v dobri veri, da prebirajo večletna dognanja strokovnjakov, prelistali predvsem starši, ki niso pedagoško izobraženi in take članke pojedo za malico, potem sem imela pred očmi starše, ki sem jim samo nekaj dni prej skušala dopovedati, kako zelo napačno je misliti, da njihov otrok, vsakič, ko potoči solzico, v resnici zelo trpi, potem me je spreletelo, da se vzgojiteljice v našem vrtcu morda s takimi traparijami strinjajo in bo moje že tako malce divje dete v njihovi oskrbi do konca podivjalo. No, okej, priznam, da me to v resnici ni zaskrbelo .

V članku namreč v manj kot tisoč znakih avtorica oznani, da je kazen nasilje nad otrokom, da si starši izmišljamo kazni, ker smo vzgojno nemočni in jezni in da bomo zaradi udarca po ritki kmalu morali v zapor. Vsekakor priporočam, da si veleum preberete in potem sami presodite, koliko strokovnega znanja in svojih otrok ima dotična gospa. Za poslastico pa nekaj ljubkih citatov:

“Starši kazni največkrat izrekamo, ker čutimo nemoč.”
“… otrokom je v normalnih okoliščinah vedno v interesu… da dan poteka čim bolj mirno.”
“Če starši nimamo dovolj potrpljenja zanje in začnemo še z izrekanjem kazni, se takšen dan nikoli ne konča dobro.”
“Veliko bolje je ponuditi sodelovanje… kadar je otrok zvečer utrujen, se z njim pogovorimo: “Poglej, kako si utrujen. Kaj bova zdaj storila?”  ” (tale stavek je včeraj moj mož celo preizkusil, o rezultatu pa ne bi, me še vedno lomi od smeha, ko pomislim na to.)

Saj v bistvu mi je sedaj, ko ga berem že tretjič, že kar malo smešno. Dokler ne pomislim na tistih 20% staršev, ki bodo odgovorni urednici verjeli…

Citat, ki smo ga kot manjhni slišali vsakič, ko se je vrtela Zvezdica Zaspanka. Jaz sem verjela. In verjamem še danes.

V letih, kar delam v šoli, se vse pogosteje srečujem s problemom kaznovanja. Težko mi je vsakič, ko srečam starša, ki ne verjame, da je kazen za otroka dobra in nujna, ko pa izvem, da tako razmišlja tudi kakšna učiteljica ali vzgojiteljica, bi jo hitro poslala nazaj na faks ali vsaj hotela, da hitro še enkrat prebere “Slobodnu decu Samerhila” in razmisli, kam to pelje…

Glede kazni se v letih pri meni spreminja samo eno – vedno bolj mi je namreč jasno, kako zelo škodljivo je, če otroci odraščajo brez nje in vedno bolj se posvečam temu, kako skrbnim staršem to dopovedati na način, ki ga bodo razumeli in sprejeli.

Te dni me je prijateljica prosila za nasvet. Njen šestletnik naj bi bil v šoli (v podaljšanem bivanju) neobvladljiv. Beseda, ki je ne smem slišati. V šoli je po mojem skromnem mnenju lahko neobvladljiv samo avtist, ki ni voden in ima večkrat na dan izbruhe (avto)agresije, vpitja, brcanja v prazno ipd. Za take predlagam čim hitrejši obisk v pediatrični ambulanti in napotitev k strokovnjakom. Sicer pa je po moje šestletnik  bitje, ki na najrazličnejše načine poskuša še naprej živeti kot majhen otročiček, okoli katerega se vrti ves svet ali vsaj vse sorodstvo. In tu ni nič nezdravega, nenormalnega, nič patološkega, če hočete.

Patološko postane, ko mu prijazna gospa mati ali vzgojiteljica reče, da tako se pa ne dela, to nam pa ni všeč, tititi, grdi fantek, lumpek ali kaj še bolj ogabnega, po možnosti v spakedrani “otroški govorici” in potem pričakuje, da bo mulc prišel k sebi in nehal z neumnostmi in se bosta lahko pomenila o črkah in številkah. Bljak! Prijateljica od učiteljice ni izvedela, kaj konkretno je pri fantu tako nemogočega, izvedela je samo za zadnjo neumnost, ki si jo je izmislil v kompaniji s sošolko in skoraj pobegnil iz šole. In ko je mati želela izvedeti, kako so ga v šoli kaznovali, ji je učiteljica skoraj malo zgroženo rekla :”Saj ste pedagoginja, saj veste, kaj si pedagogi mislimo o kazni!”. Seveda je bila rahlo v šoku, ni rekla nobene, ampak se je obrnila domov in se začela spraševati, kaj dela narobe, da je njen otrok tako zelo neobvladljiv. Na tem mestu je le treba povedati prijateljici v bran, da je sine doma povsem običajem otrok, ko si izmisli kaj zelo trapastega, jih pa “dobi po prstih”. Super dečko je! Bi pa najraje šla v šolo namesto nje jaz in vprašala šefico, KAJ je tisto, kar si pedagogi mislimo o kazni. Ker si očitno mislimo zelo različne stvari…

Težko delo, kako staršem in drugim vzgojiteljem povedati o krivici, ki jo s takim načinom vzgajanja dela otroku, je zdaj že kaka tri leta olajšano s perfektno knjigo, ki je nastala v sodelovanju med dr. Zoranom Milivojevićem in delavci Mladinskega doma Jarše. Mala knjiga za velike starše je skoraj dobesedno priročnik, saj ponuja odgovore, kako pravilno pohvaliti in grajati, kaj kazen je in kaj ni, razloči med kaznijo in nasiljem ipd. Toplo priporočam.

Na kratko o kazni, ki se začne na strani 56 z naslivom “Otrok se ne obnaša tako, kakor želimo starši”.  Kritiki vedenja naj sledi grožnja s kaznijo, tej pa (v primeru, da otroke ne naredi, kot je dogovorjeno) tudi konkretna kazen. Največkrat se namreč ustavi ravno tu. Do groženj še pridemo, ko pa je treba televizijo za nekaj dni ugasniti ali ukiniti vse sladkarije za en teden, pa sila vzgajanja usahne. In na koncu vztrajanje pri izrečeni kazni.

Ravno zaradi te zadnje stopnje je pomembno imeti načrt kaznovanja. Spomnim se namreč prijateljice, ki je v živalskem vrtu skoraj takoj po prihodu takrat dve letni hčerki, ki je s tal pobirala pesek in ga metala na vse strani, zagrozila nekako takole: “Če vržeš še en kamenček, bomo šli domov!” Ker je malčica to seveda storila, se je znašla v precepu – izvesti konkretno kazen in pri njej vztrajati, ali vzgajati enkrat drugič. Kazen je izvedla. Amapak na žalost kaznovala še sebe, saj sta morali domov…

Še ena stvar, zaradi katere je knjigo pametno vzeti v roke, je ta, da nas opomni na razlikovanje med potrebo in željo, torej na kaznovanje z odvzemom nujno potrebne stvari oz. odvzemom ugodnosti. Po razumevanju teh pojmov postane kaznovanje otrok mačji kašelj, skoraj zabavno, če sem malo zlobna .

Na kratko spregovori tudi o fizičnem kaznovanju, razjasni kako, kdaj, koliko, če že; poudari razliko med udarcem po riti in “mazanjem zaušnic”, razloži, zakaj ni enako udariti po riti dveletnika in premlatiti najstnika ipd. Vredno branja, človek razširi pogled in zelo verjetno malo spremeni mnenje.

Evo, moji  Sončici sta že malo nervozni, če se hočem izogniti temu, da bi naredili kaj, kar bi morala kaznovati, moram takoj nehati s pametovanjem in nadaljevati z zlaganjem kock. Mogoče pa še kaj dodam v komentarjih. Vaših bom pa tudi vesela, če le ne bodo žaljivi

Pojdem na ravno polje,
na ravno polje, kjer žito cvete,
naj mi pod prsti bilke šume,
naj se mi zemlja odpre, odpre!

In bom poslušal, kako drhti,
in se bom skril med njene dlani,
da bom pri njej na sredi polja
žalost ne bo me našla.

(Tone Pavček)

Tale članek priporočam v branje vsem aktualnim in bodočim staršem. Ker pač res živimo v času, ko je fino imeti vse pod kontrolo in potem marsikdo nevede zaide v nevarne ekstreme.

Big J je pripeljal Sončece št.1 iz vrtca in povedal, da je vzgojiteljica rekla, da jo fino trga. Menda je po celem vrtcu govorila otrokom, da jih bo razbila!!!!!

V tem trenutku mi je vse skupaj za znoret smešno, ker si jo prav predstavljam, kako je hodila naokrog in se važila z verzi, ki jih očitno niti ne razume dobro. Punca se je važnala in zabavala, izgledalo je pa, kot da bo pobila pol bajte! Naivče, bog ve, kolikokrat jih bo dobila po buči, da bo dojela, da ni lahko biti zabavljač.

Torej, vzamem jo v naročje in skušam na čim bolj netečen način izvleči iz nje, kaj je s tem razbijanjem. Brez uspeha. Potem rečem, da me niti ne zanima več, da bo pa zelo hudo, ko je otroci ne bodo marali in se je bodo bali in se ne bodo hoteli igrati z njo…. Šele zdaj mi je jasno, zakaj mi tega preprosto ni verjela. In ko sem jo izpustila iz primeža, je naredila par korakov naprej, se obrnila, se paglavsko nasmehnila in zarapala: “Jou, jou, ko grem domov, te bom  – razbila!”

Get it? “Jo-jo, ko grem domou, te bom razbou!”

Pesmico je očitno slišala od paglavca, ki ima (ugibam) starejšega brata. Bila je dovolj bistra, da jo je prevedla v ženski spol, a vseeno bogato prenaivna, da jo je veselo in na ves glas trosila po vrtcu.

In zdaj sem v resni dilemi – ali vzgojiteljici razodeti mojo teorijo, ali preprosto počakati, da pride iz vrtca z vzgojnim ukrepom???

“Mami, jaz grem zdaj malo na zrak, ko pridem nazaj, se bom pa še malo za izpit učila!”
“Ti že veš…”

Prepričana sem, da ima vsak (no ja, mogoče pa res ne čisto vsak) svojo “ti že veš” zgodbo. In se je najbrž niti ne zaveda. Nekako nejevoljno se jo navadi sprejeti in nikoli ne pomisli, kaj v resnici pomeni  in zakaj mu gre tako zelo na živce.

“Ti že veš” začnejo mame (in včasih, redko,  tudi očetje) uporabljati, ko njihov “problematični” najstnik odraste. Takrat mu skoraj ne smejo več čisto za vsako stvar soliti pameti, kaj šele prepovedovati. In po moje niti sami ne vedo, kaj v resnici prenašajo s sporočilom, saj so ga najverjetneje ”copy-paste-ali” od svojih staršev.

A sporočilo sploh ni tako nedolžno, saj je že na prvi pogled jasno, da do prejemnika prihaja na dveh nivojih. Na socialnem, ki govori:” Odrasel si, dobro sem te vzgojil, odgovoren si, verjamem, da veš, kaj delaš.”  in na psihološkem, ki v bistvu govori ravno nasprotno:”Jasno je, da nimaš pojma, kako zelo napačna je tvoja odločitev, ampak žal si “odrasel” in ti jaz ne smem več postavljati ovir. Naj te izuči, pa boš ZARES vedel!”

In zdaj še enkrat k prvemu dialogu
Hči: “Mami, jaz grem zdaj malo na zrak, ko pridem nazaj, se bom pa še malo za izpit učila!” (ne morem več buljiti v knjige, moram malo odklopiti, izpit bo zaj… in rabim malo sprostitve)
Mati: “Ti že veš…” ( pet minut se je učila, zdaj gre pa ven, bogve, kdaj bo prišla nazaj, a jasno je, da bo šla naravnost v posteljo. Jutri bo pa na izpitu padla. Prav, kar naj, bo vsaj videla, da življenje ni šala!!!”

Danes sem po dolgem času spila malo kabernejčka, z mojo P sva bili spet pametni. Če bo še kaj kabernejčjkov v naslednjih tednih, mogoče odprem novo kategorijo (ah, klinc, jo bom kar zdaj!). In ko zdaj pogledam na “ti že veš” s te strani, postane prav zabavno, pri čem vse nas skušajo naši starši diskreditirati. Zato tokrat pozivam, da v komentarju napišete svojo “ti že veš” zgodbo, da se v zbirki starševskih kiksov vsi skupaj malo nasmejimo in jim vsaj pol odpustimo!

Pesem mi je bila vedno všeč. Ena tistih redkih slovenskih, ki mi je postavila kocine pokonci. In Piran sem v resnici tako doživljala. Pred 15 in več leti…

V Piranu, Fiesi, Portorožu sem preživela nekaj prelepih poletnih dni v letih osamosvajanja in zgodnje odraslosti. Takrat, ko je bil ves svet moj, je bil moj tudi ta konec slovenske obale. Še vedno imam na ta čas lep spomin in če bi lahko, bi se z veseljem vrnila tja za nekaj dni.

Pa se je študij približal koncu in začela se je služba, našla sem (bodočega) moža, jah, odrasla sem. Prerasla mladostne žure na plaži. Prerasla sem Fieso in Piran. In ga nekaj let nisem obiskala. Ostal mi je v romantičnem spominu.

Bilo  je nekako logično, da se letos, ko smo si poletje polepšali s Sončecem št. 2, odpravimo na septembrski dopust. Nekam blizu, magari na slovensko obalo. In sem se prav brez velikih traum odločila za prelep Piran (sicer sem tako arogantna, da morja pred Zadrom – z izjemo Krka – ne priznavam). Piran, kraj, kjer je veliko možnosti za sprehode in ni prehudo, če vreme ne dopušča kopanja v morju. Pa še sindikalno stanovanje smo dobili, ki ni bilo pregrešno drago. Torej, 14 dni v najlepšem slovenskem obmorskem mestu.

HLADEN TUŠ!!!!!

To, da je Piran zaprt za promet, pozdravljam. Težko pa prebolim, da se tja naselim za 14 dni in se me obravnava kot dnevnega obiskovalca in od mene pričakuje, da bom avto pustila v parkirni hiši nad Bernardinom ali pri pokopališču (z dvema majhnima otrokoma) in za ta luksuz plačala 1€ na uro/ 12 na dan/60 na teden/ 90 na mesec!!!! A se mal hecajo?! Za en teden dopustovanja pri njih naj bi primaknili še 60 evrov zato, da avto stoji v garažni hiši na drugem koncu Slovenije?!?!?! Sem hitro izvohala neuradno parkirišče, kjer parkiranje ni prepovedano in glede na to, da septembra ni več prav veliko turistov, smo tam vedno našli prostor. Ampak si ne delam iluzij, 14 dni prej to ne bi bilo mogoče.

Zadovoljni, da bomo imeli avto tam zastonj, smo se odpravili na dolgo pot po neskončnih klancih in stopniščih do Tartinija. Ne, čez piranske ulice se ne pritožujem, je pa res, da z majhnim otrokom in dojenčkom ni ravno posebno veselje vsaj enkrat na dan, po možnosti v dežju, lezti v klanec do pokopališča. Najprej smo poiskali trgovino, da si potešimo žejo in najhujšo lakoto. O MOJ BOG! Pred mojimi očmi se je prelep Piran v septembrskem dežju v trenutku spremenil v mesto duhov. V trgovini je bilo pet moških. En med njimi je bil videti trezen. Saj vem, da ima Obala resne težave z narkomanijo, ampak tole… Poleti se porazgubijo med turisti, zdaj pa je na vsakem vogalu slonel pijanec ali džanki, topo zrl predse in čakal, da umre… Priznam, prva misel je bila, če mogoče vseeno ne bi požrla tistih 90 evrov in avto odpeljala v parkirno hišo. Druga pa, ali je pametno, da sem sem privlekla otroka in bom zdaj 14 dni gledala, kje bo stopila na kakšno iglo. Te potem kljub vsemu nisem videla niti ene, to je vsekakor ena točka za Piran. Ampak kaj, ko je toliko minusov, da tak posamezen plus ne pomeni prav nič.

Razen pijače in jedače namreč mesto Piran ne ponuja ničesar. Vsaj za družine ne. Bazena ni, niti pokritega niti odkritega. To sem sicer vedela, a vseeno. Plaže, primerne za majhne otroke, ni. Prvo spodobno igrišče je na avtobusni postaji v Luciji. Piran ne premore niti parka z dvema gugalnicama!! In v dveh tednih smo na famoznem Tartinijevem trgu ujeli en glasbeni dogodek, nastop združenega pihalnega orkestra glasbenih šol in Slovenj Gradca in Češkega Krumlova. Ta je bil sicer perfekten, a vseeno bi pričakovala, da se tam septembra zgodi še kaj več.

Vse skupaj totalno megleno. Tako zelo megleno, da je tudi mene pustilo čisto megleno in ko tole pišem, ugotavljam, da ni niti dovolj materiala za dober kriticizem. Samo brezveze. Tako zelo brez veze, da me to mesto naslednjih 15 let ne bo več videlo, še na kavico bom šla rajši kar v Koper, tam je ura parkiranja v centru 50 centov!

Eh, mogoče kasneje še kaj dopišem, me je tudi to minilo. Je pa škoda. Piran se mi je res vedno zdel super.

jeb…., res bi vas rada razveselila s kakšno novo sarkastično, cinično, pametnjakarsko ali vsaj smešno prigodo. Pa je žal te dni vse, kar mi gre po glavi, samo to, kdaj sem nazadnje dojila, a bi jo zdele previla ali malo kasneje, da ne bo vsega polila, a bi šla malo počivat ali bi raje kaj pospravila ipd…

Ampak čez deset dni gremo na dopust in upam, da se nam tam zgodi še kaj drugega. Ker ta trenutek resnično potrebujem kakšno dobro anekdoto, v kateri nastopa Veliko Sončece, sicer bom pozabila, zakaj smo hoteli otroka (in to kar dva)

Tako, za mano je še drugi in s tem tudi zadnji porod. Imamo krasno bitjece, Sončece št.2, pridno, zaspano, lepo bitje.

Na ta porod sem se želela pripraviti malo bolje kot na prvega, ki ni bil ravno najbolj prijetna izkušnja in se je končal z vakuumom. Sončecu je le-ta sicer očitno samo povečal IQ, ampak vseeno si nisem želela ponovitve. Zato sem se tudi tokrat udeležila nekaj predavanj Šole za starše in izvedela vse, kar sem še morala vedeti. Da je pametno imeti porodni načrt¹, da gre v drugo običajno nekoliko hitreje, da se po novem dojenčku ne sme meriti temperature v ritki in, najpomembnejše, da je recesija resno udarila tudi v ljubljansko porodnišnico. To pomeni, da mora imeti ženska po novem s sabo celo potovalko Tosaminih izdelkov, ker ji v oskrbi pripada vsega en zavojček vložkov Vir 80. Niti pol litra Donata za lažje prvo odvajanje ne dobi več, “mož naj vam prinese…”.

OK; porodni načrt. Ta naj bo kratek, jedrnat, mož naj ga pozna, da bo lahko pomagal. Pa napišem na majhen listek:
- nova porodna postelja za sedeči položaj
- žoga za predihavanje popadkov
- maska z oxidulom, da bo večji žur
- Dianatal gel (ki ga imam seveda s sabo)

Se komu tole zdi pretiravanje? Vprašanje zgolj za tiste, ki so se kdaj udeležili poroda! Kajti postopno sem se morala odreči vsem točkam, razen maski. Takole…

Sestra se je odločila, da je počasi (po dveh urah čakanja v klistirnici) čas, da dobim posteljo v porodni sobi.
“A bi lahko dobila posteljo za sedeči položaj?”
” Gospa, polni smo.”
” Ja?”
” Ja polni smo,” ponovi ona nejevoljno.
” A to pomeni, da ni postelje za sedeći položaj?” Nisem navajena igranja igric in čez vse najbolj cenim odkrito komunikacijo. Ampak ona se ne da:” Gospa, polni smo!” S tem se pogovor o postelji 21. stoletja konča. Porine me v sobo, za katero sva bila z JJ-jem prepričana, da je nekakšna vmesna postaja, morda še ena pripravljalnica. V njej je bila namreč postelja iz časov bolnice Franje, taka najbolj navadna, ki si jo lahko predstavljate, tehtnica za otroka, na kateri je pisalo TOZD in še nekaj, vse potrebno za reanimacijo dojenčka in nekaj sanitetnega materiala. O žogah, maski, kavču in podobnih stvareh (ki se jih, mimogrede, spomnim od prvega poroda v Jankovičevi sobi) ni bilo ne duha ne sluha.

Ko je prišla babica, da se mi predstavi, sem ji hitro razložila, da nujno rabim plin, ker je sicer vseeno, če grem rodit domov, mi je povedala, da so v vsej porodnišnici tri take maske in da bo napela vse moči v to, da mi jo priskrbi. Ko jo je čez nekaj časa res pripeljala, mi jo je izročila z besedami;”Tukaj je, držite jo, čle bi vam jo kdo hotel vzeti, imate ravno najhujši popadek v življenju!” WTF?! Vzeti?!

Ok, bil je že čas, da ji povem, da imam s sabo Dianatal. Za vse, ki ne veste, je Dianatal porodni gel, ki za 1/3 skrajša čas poroda, olajša porod, ščiti medenično dno, bistveno zmanjša potrebo po rezanju presredka, skratka, prava mala revolucija v porajanju. Za krave baje nekaj podobnega uporabljajo že mnoga leta. Dianatal v Kranju menda uporabljajo že skoraj rutinsko. V Ljubljani pa… Pogledala me je in me z največjim možnim sarkazmom vprašala, čle mislim, da potem bom pa kar na hitro rodila.  Podobnega vprašanja sem bila deležna že na sprejemu, ko sem omenila, da imam gel s sabo in želela vedeti, kdaj in komu ga moram izročiti. V trenutku sem se mu odpovedala, saj se mi zdi popolnoma neproduktivno babici vsiljevati nekaj, v kar ne verjame in ji je očitno odveč. K sreči sem se v lekarni dogovorila, da ga lahko prinesem nazaj, če ga ne bom uporabila. Stane namreč nekaj čez 100€.

Zadovoljila sem se torej z masko, se pošteno zadela in rodila v eni uri. K sreči. Niti rezali me niso. Babica se je očitno odločila, da mi dokaže, da se da tudi brez trapastega gela stvar naresti hitro in učinkovito, za kar sem ji izredno hvaležna.

Potem pa nov šok na oddelku. Pred tremi leti sem tam že bila, zato lahko mirno trdim, da je standard tako zelo padel, da na momente nisem bila prepričana, da res ležim v porodnišnici v glavnem mestu države, članice EU. Preperele brisače, strgane rjuhe, ki ijh zamenjajo samo, če so krvave ali kako drugače umazane, ena WC školjka za šest žensk s čiščo in zašitimi ritmi, en tuš, en umivalnik. Še doboro, da je imela vsaka svojo posteljo!
Obleke za dojenčke ravno tako scufane, tetra pelnici dve na dan in “Donat naj vam prinese mož”.

Pa se res vprašam, ali Pahor posteljnino prinese s sabo, kadar mora na obisk v UKC? Da o klimi niti ne izgubljam besed…

1. sicer se smatra, da želiš klasiko in te poležejo na posteljo, priklopijo na CTG in čakajo, kaj se bo zgodilo [nazaj]

Bravo, ga. Katarina Kresal!

Prvič sem z vso resnostjo gledala prenos iz Državnega zbora in se trudila slišati vse, tudi tisto, kar ni izrečeno. Zagovor ge. Kresal od prve do zadnje besede.
In čestitam za prav vsako. In držim pesti, da ji, pa naj se zgodi kar koli, ne zmanjka energije, vere vase,  zaupanja v pravno državo in poštene ljudi…